Umetnost umiranja iz trenutka v trenutek
Susunaga Weeraperuma

“Kako nujno je umreti vsak dan, umreti vsako minuto, za vsako stvar, za mnoge včeraj in za trenutek, ki je ravnokar prešel! Brez smrti ni prenove, brez smrti ni ustvarjanja.” - Jiddu Krishnamurti

Vsako človeško bitje nosi skozi življenje v svojem umu veliko breme podob v obliki raznovrstnih predstav, brezštevilnih vtisov, informacij vseh vrst in brez števila spominov. Ko postaja starejši, se teža vseh teh podob veča. Zaradi jasnosti je nujno, da ločimo med dvema določnima vrstama podob: med ne-psihološkimi podobami na eni strani in psihološkimi podobami na drugi. Znanje, informacije in dejstva vseh vrst predstavljajo ne-psihološke podobe, medtem ko so psihološke podobe naša sovraštva, simpatije in antipatije, ljubosumja, strahovi, stremljenja, upanja, vztrajne želje in podobno. Na primer, vsi koščki informacije, ki jo ima človek o tem, kako sestaviti ali popraviti televizor, spadajo v kategorijo ne-psiholoških podob; medtem ko je želja, kako zasenčiti svojega soseda s posedovanjem boljše televizije, psihološka podoba. Znanje samo po sebi je zbirka ne-psiholoških podob, medtem ko so vse podobe, ki jih ustvarja in podpira ego ali občutek “jaz sem”, psihološke podobe. Dejansko je sam ego psihološka podoba zelo nadležne vrste. Naši umi so nezdrava mešanica psiholoških in ne-psiholoških podob. Duhovno osvobojeni um pa je osvobojen psiholoških slik.

Podobe

Razlika, ki smo jo potegnili med psihološkimi in ne-psihološkimi podobami, pogosto postane zamegljena v situaciji, ko psihološke podobe skušajo vplivati, nadzirati in obvladovati ne-psihološke podobe. Delovanje tega pojava v svetovnem merilu lahko vidimo v odnosu do problema vojne. Ko se človek spusti v vojno, uporablja svoje znanstveno in tehnološko znanje ali, z drugimi besedami, izkorišča svoje ne-psihološke podobe, da bi služile zahtevam in diktatu njegovih psiholoških podob, kot so sovraštvo, agresivnost in samo-poveličevanje. Ne-psihološke slike v obliki znanja so nujne za človekov napredek. Več znanja, ko posedujemo, bolje je. Ko je ustrezno uporabljeno, postane znanje veliko premoženje v ustvarjanju plemenite in človeške družbe. Ali so potem psihološke podobe sploh kakorkoli uporabne in kaj vredne? Med to razpravo bom predlagal pomembnost izločitve vseh psiholoških slik.

Psihološke podobe nespremenljivo porajajo slabo voljo, nerazumevanje in neharmoničnost v človeških odnosih. Ali sploh kdaj na novo pogledamo različne osebe, ki jih srečujemo vsakodnevno, v resnično svežem duhu, tako, kot da bi jih srečali prvič? To je le redek primer, saj smo navajeni, da gledamo na ljudi skozi zaslone podob. Podobe, ki jih imamo, bi lahko primerjali s samo-prizadejanimi ranami. V pisarni se po navadi dogaja to, da ima šef svojo podobo o svojih uslužbencih in le-ti o svojem šefu. Šef neguje podobo, da so njegovi uslužbenci neučinkoviti in uslužbenci, da je njihov šef tiranski. Te vnaprej ustvarjene predstave in drža stojijo na poti kakršnekoli prave komunikacije med njimi: takšne podobe preprečujejo kakršenkoli globok stik med človeškimi bitji. V takšnih okoliščinah ni mogoč nikakršen resničen odnos: le podobe postanejo “odnosne”, medtem ko ljudje ostajajo izven odnosa! Ta vrsta situacije le stežka vzpostavi harmonijo, mir in dobro voljo. Morda se je na začetku njihovega druženja šef res obnašal kot mali tiran, toda ko uslužbenci ohranjajo to ali dejansko katerokoli takšno podobo o svojem šefu, potem njihov odnos mora postati napet. Celo, če se šef slučajno poboljša, bo takšna sprememba ostala verjetno neopažena zaradi predsodka uslužbencev. Le, ko obe strani odvržeta svoje ustrezne podobe o drugem, postane mogoča neka vrsta pristnega sodelovanja.

Realnost

Realnost ni statična, ampak dinamična. Kaj je dobrega v tem, če se približujemo nečemu, kar je dinamično, z očmi, ki so zamegljene zaradi statičnih, starih in zastalih podob? Zaradi naše vezanosti na podobe lahko obsojamo le sebe, ker ne vidimo stvari takšnih kot so v resnici.

Psihološke podobe stojijo na poti samo-poznavanja ali globljega razumevanja samega sebe. Zbadljive besede žalitve, na primer, lahko povzročijo precej razburjenosti in nesreče. Če neka jezna oseba naslovi nekoga s “preklet norec” ali “neumen idiot”, temu običajno takoj sledi odziv v obliki nemira in razburjenja. Bilo bi izredno koristno, če bi odkrili vzrok za to razburjenje. Čeprav je bil neposreden činitelj, ki je sprožil to razburjenje, zmerjanje, pa je to le stežka resničen vzrok. Notranje vznemirjenje se gotovo porodi zaradi človekovega negovanja veličastne podobe o sebi, ki je bila s tem prizadeta. Če človek ne bi imel podob o sebi, potem do prizadetosti ne bi prišlo. Da je nekdo nori idiot je lahko čisto res! Gotovo pa bi ta resnica ostala ne-zaznana in ne-sprejeta, če in dokler z uma ne bi slekli njegove podobe. Prazen um, oziroma tisti brez podob, je sposoben poslušanja in učenja. Človek vstopi v razsežnost visoke občutljivosti in sprejemljivosti.

Veselje do življenja, če je sploh prisotno, se precej zmanjša, če na notranji in zunanji svet gledamo skozi labirint podob. Estetsko vrednotenje in uživanje narave je odvisno od opazovanja brez podob. Pogled na veličastno in nadvse navdihujočo pokrajino ali slapovje, lahko porodi določena čutenja vzhičenja. Toda, če, potem ko je človek prešel skozi to prijetno občutenje, pohlepno ohrani podobo o tej izkušnji, namesto da bi za njo umrl, takoj tam, na kraju samem, potem si s takim delovanjem onemogoči nov pogled in ponovno izkušanje lepote pokrajine ali slapov. Morda je občasno, ko so psihološke podobe začasno izključene, mogoče doseči prenovljeno videnje. Toda žal je moč že zbranih podob takšna, da so bile že pred časom celo te nove izkušnje onesnažene s starimi, kajti novo izkušnjo gledamo skozi stare podobe, z vsem njihovim posebnim pogojevanjem in omejitvami.

Gledanje brez podob

Kako lahko človek pride do tega videnja brez podob? Čeprav je to povsem naravno vprašanje, pa določeno nevarno sklepanje, ki ga vključuje to vprašanje, zahteva določen pregled. Katerokoli vprašanje o “kako” je nujno sugestivno z ozirom na uporabo določenih metod, tehnik ali drugih sredstev za dosego želenega rezultata. Zasužnjenost od metod ali tehnik neizogibno naredi um mehanski in zato neustvarjalen. Še več, vsak napor, da bi zavrgli podobe ali kakršnokoli uporabo volje, mora nujno aktivirati ego. Ko utvarnemu “jaz” naložimo neko delo, ta pridobi pomen in čutenje vitalnosti. Kajti ego nima resničnega obstoja, čuti potrebo, da vzpostavi svojo trajnost in vsili svojo prisotnost preko različnih aktivnosti, vključno s tako imenovanimi duhovnimi aktivnostmi, ki mu pomagajo doseči ozračje spoštovanja. “Jaz” je morda najbolj varovana podoba v psihi. Čeprav je “jaz” le ena izmed številnih podob, pa si domišlja, da je neke vrste super podoba, z močjo in pooblastilom, da nadzira druge podobe! Noben sistem, metoda ali tehnika ne pomaga odstraniti z uma njegove podobe.

V nas je globoko vsajen mehanizem, ki vedno povzroči naše naslanjanje na podobe, ki so vznemirljive, ki nudijo uteho, ugodje, in ki porajajo čutenja varnosti; isti mehanizem nas sili v to, da izločamo podobe, ki so boleče, ki prinašajo žalost in vznemirjenje. Nagnjeni smo k negovanju prijetnih podob in odstranjevanju neprijetnih. Prijetna izkušnja je lahko le trenutna in hitro preide, vendar si um prizadeva, da bi podaljšal prijeten občutek, s tem, da ohranja njeno podobo. Neprijetne podobe, po drugi strani, pa je zelo težko ponovno priklicati. Ta težava spominjanja neprijetnih podob ne nakazuje nujno njihovo popolno odsotnost, ampak to, da so pogosto skrite v podzavesti. Zakaj je težje odstraniti prijetno podobo? Ena izmed največjih ovir pri odstranjevanju obeh tipov podob na enak način, leži v naši vzgoji in kulturi, ki je v osnovi takšna, da išče tisto, kar prinaša ugodje. Človekov instinktiven odziv na psihološko bolečino je beg v objem tistega, kar, po predvidevanju, ne prinaša trpljenja. Skozi veke smo si izmislili neskončno število različnih metod bega od trpljenja. Ko je človek postal bolj sofisticiran, so tudi njegova sredstva bega postala bolj prefinjena in subtilna. V svojem obupu ne okleva uporabiti vsako razpoložljivo sredstvo, da bi zbežal pred trpljenjem: k religiji se je zatekel zaradi utehe in ne zaradi modrosti; poglobil se je v literaturo in umetnost, da bi dosegel kulturno tolažbo, ne pa zaradi globljega vpogleda; glasbo posluša zaradi njene terapevtske vrednosti in miru, ki mu ga prinaša, namesto da bi v njej užival zaradi nje same.

Umiranje v vsakem trenutku

Kaj vključuje psihološko umiranje iz trenutka v trenutek? Ko polno izkusimo vsako misel in čutenje, in ne le delno, se proces izgradnje podob izključi sam po sebi. Do take izključitve ne more priti, dokler vsaka podoba ni polno raziskana, polno izkušena, v celoti razumljena in zato v celoti zavržena. Ali kdaj poskrbimo za to, da bi pogledali na naše podobe in “ostali z njimi”? Pogled na neko podobo vključuje njen pregled, vse tja do njenih korenin; ostajanje s podobo pa vključuje to, da jo pošteno sprejmemo; ne obstaja želja po spremembi ali po pobegu od podobe.

Podobe, ki niso bile v celoti razumljene, v svetlobi zavesti, težijo po ponovnem pojavljanju v sanjah. Podobe, ki se ne izrazijo med našim tako imenovanim budnim stanjem zavesti, se zato sprostijo v našem tako imenovanem spečem stanju zavesti. Nekateri so vestno razvrstili zavest v stanja: budno, sanjsko, speče, itd. Dejansko pa težko najdemo kakšno pomembno razliko med našim predvidenim budnim stanjem, po eni strani, in med stanji sanjanja in sna po drugi. Gotovo je odsotnost prisotnosti podob tista, ki nakazuje ali je človek buden ali pa trdno spi. Um, ki je prenapolnjen s podobami, najsi ko je “buden” ali v snu, je resnično v stanju globokega spanca, medtem ko je um, ki ni zaseden s podobami, resnično in vzvišeno buden.

Vsako noč, preden zaspim, pregledam dogodke preteklega dneva. To ni ne introspekcija ne samo-analiza, ampak hitro pregledovanje nekaterih od številnih podob, ki so vstopile v mojo zavest. To je kot nekakšno ponovno previjanje filma zapisanih podob na zaslonu zavestnosti. Prav gotovo tak pregled ni brez ostankov številnih podob, ki zaslužijo bolj pozorno opazovanje, ker so se dolgo tega izgubile ali bile pozabljene. Vendar ima človek priložnost, da v relativnem miru in umirjenosti svoje postelje, bolj polno pogleda vsaj na nekatere od številnih podob, ki so na hitro zdrsnile mimo njega v toku dneva, ko je bil, ali preveč utrujen ali preveč zaposlen, da bi bil resnično pozoren. Vendar mora biti jasno, da takšen pregled podob ne more nikoli zamenjati intenzivnega opazovanja procesa ustvarjanja podob: le pozornost je uspešna pri doseganju odmiranja podob ob samem njihovem porajanju.

Psihološke podobe, ki ne umrejo, se vedno znova porajajo, najsi v snu ali pa takrat, ko je zavestni um sorazmerno miren. Tega ponovnega rojevanja se osvobodimo le, če podobe umrejo ob samem trenutku njihovega nastanka. Ali obstoja kakšna večja vrlina kot umiranje vseh človekovih zbranih sovraštev, ljubosumij, rivalstev in predsodkov? Življenje in umiranje sta neločljiva: le z umiranjem iz trenutka v trenutek človek odkrije edino življenje, ki ga je vredno živeti - brez podob, nesmrtno življenje duhovne osvoboditve.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 3rd Quarter 1996. Izvleček iz Living and Dying from Moment to Moment, Copyright 1978 by Susunaga Weeraperuma, Published by Sudhakar S. Dikshit, 34 Rampart Row, Bombay, India.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji