Ali smo teozofi?
Boris de Zirkoff

Theosophia, Jesen 1954.

Mnoge besede, posebno tiste, povezane s psihološkimi in duhovnimi temami, imajo težnjo po prevzemanju pogovornega pomena, po rabi tja v tri dni in po izgubi svojega izvornega pomena. To zelo velja tudi za teozofske izraze in med temi še posebej za izraz “teozof”.

Biti študent Teozofije, privrženec te plemenite in vzvišene filozofije Starodavne Modrosti, je ena stvar; biti teozof pa je nekaj povsem drugega. Če je človek študent Ezoterične Filozofije, če si želi bolj ali manj seznaniti z njenimi učenji in etičnimi nauki, ne bo naletel na noben velik problem ali težavo. Takšna oseba lahko celo naredi določen napor v smeri praktične uporabe teh naukov v vsakodnevnem življenju, vsaj občasno. Lahko se celo pridruži tej ali oni od številnih teozofskih organizacij in se aktivno vključi v njihove dejavnosti. Brez dvoma vse to predstavlja določen napredek, da bi sčasoma postal teozof.

Vendar pa bi morali ta izraz dejansko uporabljati le za tiste ljudi, ki so uspeli narediti učenja in nauke Teozofije za živo moč v svojih življenjih in katerih celotno ravnanje in vzorec življenja temelji na teh vzvišenih načelih te duhovne filozofije. Tako kot resnični kristjan tudi resnični teozof živi v svetu, vendar ni od njega. Zato je samo po sebi umevno, da je resnični teozof prav tako redek pojav v naši dobi kot resničen kristjan, to je, moški ali ženska, ki vsakodnevno prakticira in dejansko živi nauke Pridige z gore, katere bistvo je v celoti teozofsko.

Prej ko bomo spoznali to dejstvo, prej se bomo znebili precej nesrečnega nerazumevanja in množice nepotrebne zmede. Pri tem, tako kot tudi v mnogih drugih ozirih, smo se v sodobnem Teozofskem Gibanju oddaljili od napotkov H. P. Blavatsky.

Definicije, ki jih je ona podala za izraz “teozof” so zelo jasne in nedvoumne ter ne brez določenega trpkega humorja. V svojem slavnem eseju “Praktični Okultizem” (Lucifer, Zvezek II., April 1988) je izjavila, da:

“Lahko je postati teozof. Vsaka oseba s povprečnimi intelektualnimi sposobnostmi in nagnjenostjo do metafizike, ki je čistega, nesebičnega življenja, ki najde več veselja v pomoči svojemu sosedu kot v prejemanju pomoči, ki je vedno pripravljena na žrtvovanje svojih lastnih ugodij zaradi drugih ljudi, ki ljubi Resnico, Dobroto in Modrost zaradi njih samih in ne zaradi koristi, ki jih prinašajo, je teozof.”

Ni težko spoznati, da so zgoraj omenjene usposobljenosti dejansko tiste resničnega teozofa, vendar pa nikakor ni jasno, kako je lahko katerakoli od teh sposobnosti, teženj, zmožnosti, lahka, razen če ni H.P.B. uporabila to besedo s “figo v žepu”. V vseh mnogih letih mojega druženja z Gibanjem, nisem imel te sreče, da bi srečal več kot pol ducata ljudi, ki bi ustrezali zgornjemu opisu.

Navajajoč neko izjavo ali pismo enega od Učiteljev, H.P.B. ponuja drugo definicijo izraza “teozof”, ki si zasluži bolj skrbno preučitev (Lucifer, Zvezek I., November 1887):

“Tisti, ki ne prakticira altruizma; tisti, ki ni pripravljen deliti svojega zadnjega grižljaja s slabotnejšim ali revnejšim od sebe; tisti, ki noče pomagati svojemu človeškemu bratu katerekoli rase, naroda ali veroizpovedi, kadar koli in vedno, ko naleti na trpljenje, in ki ogluši za krik človeške bede; tisti, ki sliši za obrekovanje nedolžne osebe, najsi brata teozofa ali ne, pa ne povzdigne glasa v njegovo obrambo, tako kot bi ga v svojo lastno - ta ni teozof.”

Zdi se, da je gornja definicija enako nedosegljiva kot prva, vsaj ko gre za povprečnega študenta ali iskalca. Ne dvomim, da je v vrstah organiziranega Gibanja nekaj takšnih ljudi, vendar pa ti raje ostajajo neznani. Veliko večino tistih, ki se imajo za “Teozofe”, tvorijo ljudje, katerih intelektualno razumevanje učenj je le v majhni meri povezano z njihovim etičnim ravnanjem in katerih številne besede, včasih zelo spretne in na videz prepričljive, le redko, če sploh kdaj, potrjujejo in podpirajo njihova dejanja. Če bi bilo drugače, če bi vrste Teozofskega Gibanja v večji meri tvorili praktični teozofi, potem bi bilo Gibanje kot celota ena od največjih moralnih moči v sedanjem bolnem svetu in bilo prepoznano kot branik duhovnosti. Najsi si še tako želimo domišljati, da je temu tako, pa dejstva govorijo nasprotno.

Temeljni kamen praktične Teozofije je Univerzalno Bratstvo v delovanju. Ločenost, izključnost, psihološke, duhovne in intelektualne ovire vseh vrst ter duh nacionalne in plemenske tekmovalnosti in nestrpnosti, so tuje duhu Teozofije. Njen temelj je bil od prvega dne medsebojno razumevanje in sočutje. In nobena količina intelektualnega učenja ali strokovnosti v predstavitvi tehniških učenj ne more nadomestiti pomanjkanje bratstva in dobrohotnosti. Zato je povsem jasno, da noben študent Teozofije, ki ga čustveni odzivi silijo v religiozne in rasne antagonizme, ne more biti obravnavan, še zdaleč ne, kot teozof. Kadarkoli in kjerkoli srečamo študente, ki nikoli ne zamudijo priložnosti, da bi izrazili neko poniževalno trditev ali sarkastično opazko o rimo-katolikih in njihovi dogmatski nestrpnosti, o Židih in njihovih domnevno nespremenljivih značajskih potezah, o “ psihikih” in njihovi norih predstavah, ali o komunistih in njihovih hudičevih idejah, kot tudi o so-študentih in njihovih problematičnih značajskih pomanjkljivostih, lahko varno domnevamo, da se duh resnične Teozofije - Božanske Modrosti - še ni ukoreninil in da je še posebej izrazita njegova odsotnost.

Spomnimo se, da obstajajo resnični Teozofi, živi primeri najvišje Etike, ki nikoli niso slišali za Teozofijo in katerih življenja se odvijajo v delu za druge, na krajih in v okoliščinah, ki nam večini sploh niso poznane. Univerzalno Bratstvo je za njih živa realnost, duhovno blago, nad katerim ne more imeti monopola nobeden od nas. Svet ima še vedno Kristu podobne moške in ženske, toda ti se ne potegujejo za mučeništvo, s tem, da bi postali širše znani.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji