Ali je Božič zastarel?
Boris de Zirkoff

Theosophia, November-December 1947.

Od pradavnih časov in za vse rase ljudi je bil čas solsticijev in enakonočij čas globokega duhovnega pomena, na katerega so po vsem svetu gledali v luči svetih tradicij.

Med temi štirimi točkami v letnem ciklu je bil zimski solsticij v določenem oziru najbolj pomemben. Posvečen je bil rojstvu Sončnih Bogov, Avatarjev, Iniciatov, Mojstrov Življenja in Rešiteljev Ljudi. To je bil čas, ko so se univerzalno odvijali določeni iniciacijski obredi v iniciacijskih kriptah in templjih. Ti obredi niso nikoli izumrli in se odvijajo še dandanes.

Imperialni Rim je imel svoje saturnalije, ki so pod cesarji trajale večji del decembra in se končale na 24. Ta praznovanja so nam dala naše sedanje božične navade, kot so voščilnice, darovi in splošno veseljačenje. 25. december je bil znan kot Dies Natalis Solis Invicti - dan Rojstva Nepremaganega Sonca, pa tudi kot Sol novus - dan novega Sonca, ki so ga posebej gojili privrženci mitraizma. Mitraični misteriji, ki so kasneje postali državna religija rimskega imperija, so na dan, ki je bil znan kot Noč Luči, slavili rojstvo sončnega boga Mithre.

V grških Eleuzinskih misterijih je bilo del obreda polnočno Sveto Rojstvo in zimske svečanosti v Delfih so bile osredotočene okoli podobe Dioniza v zibki, v njegovi obliki Bacchus- Zagreus.

Pri Skandinavcih in Tevtonih najdemo zimsko praznovanje Hoggunott (Svete Noči). Odin (Woden) in njegova družica Berchta naj bi se v nočeh med 25. decembrom in 6. januarjem spuščala z neba na belem konju, da bi blagoslavljala zemljo in ljudi. Med germanskimi in keltskimi plemeni najdemo tudi božično praznovanje, ki je dobro znano iz islandskih sag in ki je izvor za našo sveto omelo, božični panj in pivsko čašo. Zanimivo je, da je nemško ime za Božič Weihnachten; običajno razlagajo, da to ime izhaja iz besede, ki pomeni bdenje, glede na to, da so v tistem času izvajali celonočne ceremonije; vendar pa se redko poudarja, da beseda einweihen pomeni inicirati, tako da je izvorna zamisel tega izraza določno povezana z iniciacijskimi obredi.

Pri Anglo-Saksoncih je bil 25. december znan kot modra niht, noč mater, pri čemer je zelo očitno, da je vključevala sveto rojstvo. Pri starodavnih druidih so ta čas praznovali s kresovi, procesijami in obredi na gričih in stolpih. Pravijo tudi, da Japonci imenujejo mesec december mesec prihoda Bogov.

Podobne ideje, obredi in praznovanja so bila v starodavnih časih povezana s številnimi drugimi “božanskimi inkarnacijami”, kot so Tammuz in njegova mati Mylitta pri Babiloncih in Asircih; kot Adonis in Astarta ali Adonaia pri Feničanih in Sirijcih; kot Atys v Frigiji, in Mariatta, s svojim novorojenim otrokom, pri finskih plemenih.

V skladu s prepričanjem velikega števila avtoritet v zvezi z zgodnjim krščanskim obdobjem, Božiča, kakršnega poznamo danes, v prvih stoletjih niso praznovali. Origen pravi, da v Svetih Spisih svoj rojstni dan praznujejo le grešniki, ne pa svetniki. Kasneje so rojstvo Jezusa praznovali v tem ali onem letnem času, s pomembnimi časovnimi razlikami. Zdi se, da je zahodna Cerkev šele v petem stoletju naročila, da naj se rojstvo njenega Rešitelja slavi na dan rimskega praznika Sol Invictus. Ni dvoma, da si je rastoča Cerkev prizadevala odtegniti pozornost kristjanov od starih poganskih praznovanj in je zato prilagodila svoj lasten cikel praznovanj ritmu, ki je bil vzpostavljen že od prastarih časov. To početje je bilo modro.

Tako vidimo, da je glavna značilnost praznovanja Zimskega Solsticija, ne oziraje se na kakršno koli sektaško prilagoditev, njegova univerzalnost. Bistvena ideja, ki je v osnovi našega Božiča, po izvoru ni krščanska. V najboljšem primeru je pokristjanjena oblika starodavnega, univerzalnega zimskega slavja, ki se je vrtelo okoli votlin iniciacije in simbolizma določenih mističnih dogodkov v življenju novinca, ki si prizadeva doseči duhovno razsvetlitev.

Resnične narave časa Zimskega Solsticija in njegovega duhovnega simbolizma ne moremo pravilno razumeti brez omembe ostalih treh ključnih točk v letnem ciklu, ki tvorijo povezano celoto.

Kozmični Križ, ki ga tvorijo Solsticija in Enakonočji, je od pradavnih časov simboliziral štiri glavne točke obrata v človeškem življenju: rojstvo ali začetek, o katerem se simbolično govori kot o Severu; adolescenca ali sončni vzhod, znan kot Vzhod; polno objavljanje moškosti, zrelost življenjske moči, ki jo simbolizira Jug in ki je v univerzalni mitologiji zelo pomenljivo povezan z Bogovi Smrti; in zaključek življenja, večer celotne inkarnacije ter prehod v Veliko Onostranstvo, ki ga po vsem svetu simbolizira Zahod.

Na podobnem pomenskem vzorcu so duhovno zavestni moški in ženske po celotnem starodavnem svetu zasnovali praznovanje Štirih Svetih Razdobij mističnega leta, prvenstveno na iniciacijski tradiciji. Prvo razdobje je bil Zimski Solsticij, simbol Velikega Rojstva. V prvi vrsti je bil to simbol rojstva Notranjega Boga v srcu učenca, čas, ko je novinec, po dolgem urjenju in pripravi, stal na tisti posebni točki v svojem duhovnem življenju, ko se je v njem samem vzpostavila trajna vez med njegovo zgolj človeško zavestjo in duhovno zavestjo v notranjosti bivajočega Christosa ali Buddhe. Novinec je postal Iniciat, vendar pa le “začetnik” v tem novem in večjem področju Življenja. Povsem naravno je, da ta mistični dogodek sovpada s časom v letnem ciklu, ko se Sonce, v svojem navideznem gibanju po nebu, ustavi na svoji najbolj južni točki in se začne znova gibati proti severu. Nihče ne more zanikati ogromnega vpliva tega dejstva na naravo kot celoto.

Druga ključna točka je bilo Pomladno Enakonočje, ki je simboliziralo Adolescenco, ko se začnejo uveljavljati vrojene moči človeka in oblikovati njegovo življenje na bolj določen način. V zunanji naravi je to čas brstenja in cvetenja. Rastlinski sok se vzpenja in znova krepi drevesa in grmičevje. To, kar se na nižjih ravneh življenja objavlja kot oploditev je le nižji odsev duhovnih procesov na višjih ravneh univerzalnega življenja ter ustreza duhovnemu ustvarjanju ali ustvarjalnosti. Zato je to razdobje simboliziralo večji razvoj v notranjem življenju Iniciata, ko je tudi on, potem ko se je “rodil” v času Zimskega Solsticija, nekako dosegel obdobje “adolescence” svojega duhovnega popotovanja in bil pripravljen na prehod v višje iniciacijske obrede in preizkušnje, da bi dosegel globlje znanje. To bi moral biti notranji pomen naše Velike Noči, če ne bi izgubili starodavnih ključev.

Nato pride čas Poletnega Solsticija, ki simbolizira polno zrelost človekovega življenjskega obdobja. Z njim prihaja tudi čas skušnjave; pojavi se velik življenjski problem, ki je drugačen za vsakega posameznika in v veliki meri odvisen od njegovih predhodnih življenj. Takrat človek zbere vso svojo moč in ustvari, najsi duhovno, mentalno ali kako drugače, sadove preteklih let, rezultat njegovega “pomladanskega cvetenja”, in ti sadovi so lahko dobri, slabi ali nedoločni, odvisno od človeka. To razdobje je simbol “zrele moškosti” v duhovnem življenju Iniciata, ko je njegova življenjska pot v polnem zamahu in ko prevzame zasluženo mesto v življenju Hierarhije, kateri pripada.

Nato sledi Jesensko Enakonočje, ki simbolizira nazadovanje vitalnosti, umikanje sil, dozorevanje modrosti, razcvet duhovnosti in postopno umikanje zavesti v druge in višje svetove v obdobju počitka. To razdobje ustreza umikanju Iniciata iz sveta ljudi v področja, ki so preveč visoka in vzvišena za človeško zaznavanje. Zato se je to obdobje imenovalo Veliko Umiranje.

Isti En Zakon vlada vsemu. To, kar se polno objavlja v razponu 365-tih dni v zunanji naravi, se odvija v človekovem življenju v razponu kakšnih 70-tih ali 80-tih let. Isto zaporedje velja tudi za iniciacijske cikle, vendar zaobjema v svojem razponu mnoga zaporedna življenja. Vse ima svoje rojstvo, svoje obdobje adolescence, čas polne zrelosti in moči ter trenutek umikanja in umiranja. Temu sčasoma sledi novo rojstvo. Odpre se novi cikel, tokrat na višji krivulji duhovne spirale. Isto je z življenjem planeta, sonca, sončnega sistema, galaksije in tistega onstran. In enako velja tudi za kraljestvo atoma. Kakor zgoraj, tako spodaj. Neskončna raznolikost v okviru istega zakona. Starodavni simbolizem ne laže. Iniciat se, brezmadežno spočet, vedno rodi Deviški Materi. Rodi se iz brezmadežnih duhovnih globin svojega lastnega božanskega Jazstva, Christosa-Duha, Buddhičnega Sijaja v njem samem, ki ga nikoli ne omadežuje dotik materije. Njegova Mati je maternica tiste duhovne zavesti, ki je le žarek iz Kozmične Zavesti, vedno-ploden izvir, iz katerega izhajajo vsi Avatarji in Božanske Inkarnacije skozi brezkončen čas.

Njegovo rojstvo vedno najavlja Zvezda. Pojavljanje velikih iniciatov - in verjetno tudi manjših - ni slučajno. Ti se ne rodijo po naključju. Prihajajo ob določenem času, ciklično določeno, in v skladu z globokimi okultnimi zakoni, ki so del samega življenja planeta. Ti cikli so za Adepte jasno prepoznavni, saj ti lahko berejo njihovo približevanje na kozmični sončni uri Zodiaka in v njenem odnosu do planetov. Vse to je tesno povezano s položajem Zemlje v orbiti in drugimi, precej bolj zapletenimi gibanji astronomsko-astrološke narave. Od tu simbol napovedujoče “Zvezde”, ki so jo videli Magi ali tisti, ki “vedo”.

Njegovo rojstvo se dogaja v hlevu, štali, votlini, kjer ga obkrožajo vseh vrst živali. Seveda: kako bi lahko bilo drugače? Ali ni človeška duša obdana s silami in močmi in potencialnostmi, latentnimi in dejavnimi, človekovega živalskega jaza? Ali ni novinec tisti, ki se bojuje, da bi si podredil te sile, jih prečistil in dvignil? Hlev je le simbol njegove nižje narave, katere celotno podobo je potrebno uglasiti z višjim, jo vključiti vanj, odrešiti. Le takrat so “živali” v hlevu v popolnem medsebojnem miru in voljno podrejene notranjemu Mojstru.

Rojstvo Iniciatov je bilo od pradavnih časov povezano z drevesi, cvetočimi grmi in vednozelenimi vejami - čeprav je bilo naše božično drevesce s svojimi svečkami vpeljano kasneje, pa je v bistvu zelo starega izvora in simbolično zelo primerno. Je zgolj druga oblika Aswattha Drevesa hindujcev, Yggdrasila Skandinavcev in germanskih ljudstev, Irminsula Saksoncev in Hrasta Druidov. Simbolizira T Univerzuma, ki predstavlja manifestirane ravni življenja: ukoreninjene v Neskončnosti, izhajajoče iz Neznanega, ki se širijo na daleč in široko skozi Brezmejnost, nosijo svetleča telesa Prostora - planete, sonca, zvezde, galaksije - kot sadove na svojih vejah, vedno rodovitne, vedno rastoče, vedno zelene.

Ker se je njegov simbolizem rodil v Kriptah Misterijev starodavnega sveta, naše praznovanje Božiča - kakršna koli je že njegova trenutna degradacija - ne more umreti. Ker njegov bistven pomen počiva v dejstvih in dogodkih iniciacijskega Cikla, ne more izginiti iz kolektivne zavesti človeštva, ne glede na to koliko zunanjih sprememb bo doživel. Ali ni čudovito to spoznanje, da, ne glede na to, kaj se lahko dogaja v zunanjem svetu ljudi - Božič ostaja z nami!

Kakršne koli so že grozote človeškega nasilja, nočna mora prelivanja krvi, nečlovečnost človeka do človeka - Božič obstaja!

In tisoče novih vojn in revolucij, holokavstov človeške sebičnosti in pohlepa, ne bo zatrlo Duha Božiča, z njegovim univerzalnim sporočilom, njegovo vizijo lepote, njegovo duhovno spokojnostjo.

Kajti niti prehajanje časa, niti rase, niti religiozni sistemi mišljenja, ne vplivajo na osrednjo idejo tega razdobja; ta je univerzalna v svoji mistični uporabnosti in zato brezčasna.

Zatorej ohranimo v mislih svetost Zimskega Solsticija, njegovo Duhovno svečanost! Tiče se celotne človeške rase in nobena ni iz njega izključena.

Starodavne Iniciacije se odvijajo celo dandanes, pa čeprav njihov obstoj morda zanika generacija, ki se posmehuje vsaki stvari, ki je ni mogoče dokazati z poveličevano “laboratorijsko tehniko”. Iniciati se rodijo od časa do časa na oddaljenih krajih zemlje. Novici gredo skozi svoje iniciacijske preizkušnje pod vodstvom merodajnih Učiteljev. Nekateri uspejo, nekateri ne, nekateri gredo v svet ljudi, da bi učili, vodili, urejali, pa tudi trpeli mučeništvo od roke Moči Materije in pogosto od roke tistih, ki so najprej zatrdili, da želijo biti njihovi učenci. Jezusova zgodba je večno resnična in ni omejena na Palestino. Drugi ne učijo med ljudmi zunanjega sveta. Njihova naloga je drugačna, za zastorom zunanjega videza.

Časi, v katerih živimo, so morda za nekatere težki; morda za večino. Pa vendar lahko postanejo še težji. Lahko postanejo še bolj žalostni in celo še bolj prepojeni z na videz nerešljivimi problemi. Vendar pa se ne prestrašimo! Bodimo pogumni. Imejmo upanje. Imejmo vero v božanske zmožnosti vsakega človeka, iz katerih se bo sčasoma v vsakem od nas rodil Mojster Življenja.

Tako dolgo, dokler na oltarjih naših domov svetlo gorijo Ognji Zimskega Solsticija, tako dolgo, dokler v naših srcih prebiva in prepeva Duh Božiča ter prevladuje nad zunanjo temo ... vedno obstaja upanje, pogum, Vizija. In v luči te Vizije celotna Človeška Rasa sili naprej ... hodi naprej ... proti tistim oddaljenim ciljem popolnosti, kjer Novo Sonce sije na prenovljeno Človeštvo.

Kajti Božič bo vedno obstajal. VEDNO!

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji