Božič v naših srcih
Boris de Zirkoff

Theosophia, November-December 1951.

Sveti zimski solsticij je zopet tik za vogalom.

V svetu žalostne čustvene nestabilnosti, nemira in negotovosti, splošno razširjenega ne-bratstva in pohlepa, se Duh zimskega solsticija, s svojim prihajajočim božičnim razpoloženjem, vzvišeno dviguje nad razburkano morje človeške žalosti.

To je povsem samosvoje kraljestvo. Simbol na novo porajajočih se moči Duha in vrojenih božanskih zmožnosti vsakega človeka. Obdobje Božiča je ena izmed tistih resnično univerzalnih idej, ki prečkajo vsako mejo, ki jo je ustvarila človeška sebičnost, in ki se dviguje visoko nad omejenosti naših osebnih mnenj in naših bahatih samo-zadostnosti. Njegov poziv velja srčnemu-življenju vsakega človeškega bitja. Njegov bučeč klic je močnejši kot ropotajoči človeški spopadi ali rožljanje človekovih sprijenih strasti na bojnem polju nižjega uma.

Svetost in duhoven pomen zimskega solsticija priznavajo že od davnih časov vse človeške rase, pod katerimi koli že imeni ali izrazi ali simboli. In krščanski svet je v zadnjem času zgolj privzel to, kar je že igralo tako pomembno vlogo v človeškem mišljenju v preteklih dobah. Ob praznovanju tega časa, ob priznavanju njegove svetosti in ob izvajanju tistih obredov in ceremonij predanosti, ki pripadajo različnim šolam religiozno-filozofskega mišljenja, katerim lahko pripada vsak od nas, mi zgolj hodimo po poteh naših prednikov in se uglašujemo s tradicijami in ideali častitljivih dob in univerzalnih v svoji uporabi.

Mistični iniciacijski obredi, ki pripadajo času zimskega solsticija, niso le stvar starodavne zgodovine. Odvijajo se še dandanes. Nikoli niso bili prekinjeni, in njihovega duhovnega pomena in moči ne zatemnijo čustvene blaznosti in mentalni ter psihološki prevrati na zunanjem odru človeške zgodovine. Njim pripada moč Duha v človeku. Njim pripada silna alkimija Duše in njena notranja preobrazba. Njim pripada skrivnost in znanost živega boga v človeku v svoji končni zmagi nad človekom iz mesa in njegovimi živalskimi nagnjenji.

“Čudež” Kristusa-otroka sploh ni čudež, ampak suho dejstvo v evolucijski zgodovini vsakega človeškega bitja na določeni stopnji njegove duhovne rasti, ko se vzpostavi trajna vez med bogu-podobno entiteto v njegovi zavesti in dvignjeno ter očiščeno “človečnostjo” kot ustreznim nosilcem za objavljanje notranjega boga. Čas zimskega solsticija je osrednja ideja človeške preroditve, njen mističen simbolizem, njeni inciacijski pomeni in njena svetost, in zaradi tega so vsi ti, tako integralni deli človeške zavesti in činitelji notranjega življenja kot dejanski kozmični dogodki v življenju in evoluciji sončnega sistema, v katerem smo mi le žive celice.

V vsakem človeškem bitju obstaja skrit “sprejemnik”, ki ga je mogoče uglasiti z ustreznim obračanjem “gumba” njegove zavesti na valovno dolžino duhovne radijske postaje, ki stalno oddaja iz določenih mističnih centrov na zemlji. In to našo zavest je mogoče v času zimskega solsticija uglasiti s posebej silnimi valovnimi dolžinami, ki se izlivajo iz tistih krajev na naši zemlji, kjer se izvajajo določene iniciacijske ceremonije, in kjer se učenci, primerni in dobro usposobljeni, dvignejo do položaja godnih Iniciatov, da bi prelili žarčenje svoje duhovne slave na celotno človeštvo. V moči vsakega človeka je, da vzpostavi stik s temi mističnimi dogodki in se v svoji zavesti pridruži izvorom sile, ki žarčijo iz centrov luči, kjer se izvajajo ti iniciacijski obredi.

Fizična oddaljenost pri tem ne igra nobene vloge, in razlike v rasi, veroizpovedi ali barvi kože nimajo nič večjega učinka kot ga ima človekovo intelektualno znanje ali njegov posvetni položaj. Čas je, da bi bolj napredne cerkve krščanskega sveta začele tolmačiti svoje svetopisemske alegorije s ključem, ki ga je priskrbela Starodavna Modrost, in v njih razbirati globlji pomen, ki je že stoletja izgubljen, ali pa premišljeno zapostavljen zaradi posvetne moči. Nekatere cerkve to že počnejo; da bi le imele dovolj moči; kajti so znanilci globljega in bogatejšega tolmačenja teh mističnih legend in glasniki novega vidika religioznega mišljenja v zahodnih deželah.

Vendar pa ne more priti do nobene temeljne spremembe, dokler ne bomo evangelijskih zgodb slekli njihovega umetnega dobesednega tolmačenja in razkrili pred njihovo zunanjo obliko jedro mistične resnice, ki naj bi ga, kakor je bilo zamišljeno, prikazali in simbolizirali. Mogoče je to daleč večje in plemenitejše krščanstvo za zahod, kot karkoli, s čemer so doslej poskusili. In prav lahko bi se porodilo iz vrst krščanskega sveta, kajti regenerativna moč duha bo počasi, vendar zagotovo, prežela vrste bolj naprednih skupnosti in materialno spremenila duhovno in etično klimo današnjega sveta. Suho dejstvo je, da je to edina pot do trajnega miru in dobre volje med ljudmi na zahodu - pristno, temeljno, dinamično, vitalno duhovno prebujenje, ki se bo odvilo znotraj tistih prvin resničnega religioznega življenja, ki so se osvobodile prisilnega jopiča formalizma in umirajoče srednjeveške teologije in na novo posvetile svoja srca in ume valujočim močem duha v človeku, Kristu-otroku starih mističnih legend.

Preden se bo znova rodila ta moč Duha, se bodo morali tako parlamenti kot diktatorji, najsi prikloniti ali pa pospraviti svoje šotore in se izgubiti v noči.

To, kar potrebuje ta naš nemirni in zmedeni svet, je dejansko povratek - iskren povratek - k dinamičnemu in vitalnemu priznavanju življenjskih etičnih vrednot ter odločilnega položaja sile Etike v strukturnem skladju vesolja. Ne potrebujemo več znanosti. Ne potrebujemo več formalne religije ali več ritualizma ali več knjig o tem in onem. Vsega imamo dovolj, in še preveč. Toda to, kar zelo potrebujemo, in to tako nujno kot še nikoli prej, je to, da se naučimo, kaj početi s tem, kar imamo, kako živeti, da bi modro uporabljali, kar smo odkrili in proizvedli. In nič drugega kot le ponovno etično prebujenje lahko napolni naše ume in srca z načeli ravnanja, ki so potrebni za to preobrazbo. Preobrazba sama pa bo možna, ko bomo prepoznali, kot generacija in rasa, realnost v notranjosti bivajoče božanskosti vsakega človeka in njeno potencialno moč, da se dvigne iz svojega dremeža in prerodi in znova okrepi izsušene vodnjake in kanale naših umov, ki iščejo rešitev za problem življenja, problem človeške povezanosti in solidarnosti. Ko se bo v večjem delu človeštva vzpostavila realnost dobrega v človeku, pa čeprav bo šlo le za delno priznavanje njenega obstoja, bomo videli novo obliko civilizacije, ki se bo dvignila iz delcev sedanje, civilizacijo, ki bo temeljila na pristnih bratskih vezeh po vsem svetu, na dostojanstvu vsakega človeškega bitja in duhovni gotovosti, ki edina lahko priskrbi varnost višjega reda, ter dobo miru in dobre volje.

Tedaj bo dejansko Duh Božiča stopil na prestol v srcih ljudi, “gumbi” naše zavesti pa se bodo trajno uglasili z dolgimi valovnimi dolžinami Duha.

Ko boste naslednjič slišali božične pesmi, pošljite njihove zborovske harmonije v noč ali pa prisluhnite zvenu zvonov, ki pošiljajo z zvonikov vedra valovanja božičnega časa. Naj vam ti predstavljajo klic budnice Združenemu Človeštvu, ki, osvobojeno svojih sebičnih verig, ponosno na svojo na novo pridobljeno svobodo, skupaj maršira iz teme v Luč ...

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji