Bratstvo: edini izhod
Boris de Zirkoff

Theosophia, Marec-April 1949.

Ali je sodobnemu Teozofskemu Gibanju spodletelo?

To vprašanje se je postavljalo ob različnih časih in s strani zelo različnih ljudi. V zvezi s tem vprašanjem ne bi smel v umih resnih mislecev obstajati noben nepotreben dvom. Morda bo dobro, če obravnavamo obstoječe dokaze in poskušamo iz njih potegniti nekaj zaključkov.

Nekje v poletju leta 1884 je Adept, znan po začetnicah K. H., napisal A. P. Sinnetu naslednje pomembne vrstice:

“Zdaj bi že moral razumeti, prijatelj moj, da je naš stoletni poskus, da bi odprli oči slepega sveta - skoraj spodletel: v Indiji - delno, v Evropi - z nekaterimi izjemami - popolnoma. Obstaja le še ena možnost za tiste, ki še verjamejo: da se povežejo in se pogumno soočijo z nevihto ...” (Mahatma Letters, str. 362.)

In ko se v pripisu k temu pismu ponavlja, Mojster K. H. poudarjeno ponovi:

“Pravim ti, z zelo redkimi izjemami - nam je v Evropi spodletelo ...”

Z zgodovino organiziranih Teozofskih društev pred nami, od dne, ko je bilo napisano gornje pismo, je težko verjeti, da se je začetni napor, ki ga je v tistem času K. H. opisal kot neuspeh, od tistih dni naprej kot organizirano gibanje odkupil, in to navkljub herojskim naporom in samo-žrtvujočim življenjem številnih okultistov, ki so neutrudno delali, da bi potisnili sodobne Teozofske organizacije iz njihovih potrtosti in rutin. Za razliko od svetih življenj in veličastnih dejanj teh redkih posameznikov so organizacije kot take raje ostale ukoreninjene in oblikovale svoja verovanja, vsaka v skladu s svojim posebnim kalupom in nagnjenjem.

Temeljno-načelo izvirnega teozofskega napora - “stoletni poskus”, o katerem je govoril Učitelj - je bilo prepoznavanje in razširjanje dejstva o Univerzalnem Bratstvu, ki je v programu društva vseskozi zasedalo najvišje mesto in bilo obravnavano kot neprimerljivo bolj pomembno od katerega koli niza oblikovanih učenj, ki jih lahko v celoti dojamejo le tisti, ki so se na njih pripravili s pomočjo življenja, ki je temeljilo na praktičnem udejanjanju Bratstva.

Razdeljeno stanje sodobnega Teozofskega Gibanja traja že dolgo let in je dandanes največja in najbolj neposredna obtožnica zoper njega. Odsotnosti pristnega bratstva celo med teozofi samimi in zgodovine njihovih medsebojnih sporov in delitev ni mogoče na noben način kompenzirati s prisotnostjo globokih učenj v obsežnih zvezkih teozofske literature. Ker večini, če že ne v vsem, njegovih vej primanjkuje vitalnega, dinamičnega in živega duha Bratstva v praksi, lahko Gibanje izvleče le malo koristi iz zgolj intelektualne obravnave zapletenih tehničnih učenj, ki so prepogosto prirejena in zapletena, da bi služila tej ali oni vnaprej ustvarjeni predstavi ali popačenemu cilju.

Kajti določno moramo vedeti, da sodobno Teozofsko Gibanje v svoji organizirani obliki - ki, mimogrede, sploh ne predstavlja Gibanja v celoti - ni zgolj organizacijsko razdeljeno. To navsezadnje ne bi bilo tako slabo. Je pa povsem, in v vseh sedanjih pojavnih oblikah, trajno razdeljeno glede samih učenj, ki jih predstavlja - in to v številnih najbolj pomembnih in ključnih točkah - v nasprotujočih si oblikah in s pomeni ter sklepanji, ki se medsebojno izključujejo in ki jih ni mogoče nikoli medsebojno spraviti z neko “sredinsko” formulacijo ali morda z nekim okultnim “münchenskim kompromisom”.

Te oblike so se že dolgo tega izkristalizirale in izražajo nezgrešljiva znamenja rastočega sektaštva.

Na skritem mestu, precej oddaljenem od splošnih smeri beroče javnosti, v starem in prašnem zvezku londonske spiritualistične revije Light (v prvem zvezku, objavljenem 11. oktobra 1881) je mogoče najti naslednji zanimiv odlomek izpod peresa Predsednika-Ustanovitelja, polkovnika H. S. Olcotta, ki je tedaj pisal o Mahatmah in njihovi domnevni nezmotljivosti:

“Da, ponovno vztrajam, da učenje Mahatme, zaradi tega, ker gre za njega, ni nič bolj in nič manj resnično. Je najsi resnično ali lažno in se je potrebno o njem odločiti na osnovi njegove notranje vrednosti. Teozofsko Društvo je bilo določno utemeljeno na tej hipotezi, in vsaka težnja, ki se kaže zadnje čase, da bi ga spremenili v sekto s sledenjem navdihnjenim razodetjem, je določno razvrednotenje njegovega značaja. Madame Blavatsky in jaz nisva opravila toliko dela, imela toliko izdatkov in šla skozi tolikšno mentalno trpljenje zato, da bi dodala še eno bedno sekto množici tistih, ki že sramotijo svet, tako da misliva preprečiti vsak poskus, da bi le-takšno ustvarili tudi iz Teozofskega Društva. V vseh svojih javnih nastopih sem ta pogled zagovarjal tako vneto kot sem le mogel in skušal doseči, da bi poslušalci razumeli, da se mora vsak človek rešiti sam, če se želi rešiti; in da se noben Mahatma ne bo s potrebnimi ukrepi vmešal v delovanje (Karmo) katerega koli človeka v katerih koli okoliščinah.”

Vsako od obstoječih Teozofskih Društev misli in razglaša svetu domnevno dejstvo, da ni sekta, predvsem na osnovi gotovo resničnega dejstva, da se, zato da bi človek postal njegov član, ni potrebno vpisati v nobeno od vzpostavljenih veroizpovedi. Toda v tej zvezi se vprašanju učenj stalno izogibajo.

Ali obstaja izhod iz te situacije? Gotovo. In sicer tako, da se znanstvena učenja, tehnične predstavitve okultnih učenj in organizacijske spore podredi vse-prežemajočemu duhu Bratstva in povrne k izvirni osnovi, na kateri je bil zasnovan sodobni stoletni napor.

Težko bi našli kakršno koli stvar, ki bi stala na poti te uresničitve, razen morda občutek intelektualnega in duhovnega ponosa študentov v različnih teozofskih organizacijah, občutek, ki temelji na napačno dojetih vrednotah in izgubi pristnega bratstva. V preteklih letih je vsako Teozofsko Društvo zgradilo slonokoščene stolpe suhega intelektualizma, v katere varno zaklepajo svoje članstvo, s čemer medsebojne odnose omejujejo, najsi kot stvar izjemnih prilik ali zgolj “razkazovanja” trepljanja po hrbtu s strani vseh skupin, češ da so bili dobri fantje, ker so se nekega popoldneva ali večera podali na nevarno polje bratskega druženja in se vrnili domov z zgolj manjšimi ranami, prizadetimi vse-mogočnemu egu!

To je v najboljšem primeru le parodija Bratstva in farsa, ki se odigrava v areni Teozofskega Gibanja, domnevno najbolj resnega Gibanja dobe!

V vsakem Teozofskem Društvu in v vsaki deželi na svetu obstajajo resni moški in ženske, ki globoko zavračajo to stanje stvari. Ti delujejo tiho, večinoma v ozadju, včasih pa odprto, da bi prišlo do spremembe in preoblikovanja obstoječega stanja z izgradnjo mostov mišljenja, besed in dejanj med razdruženimi vejami velikega Gibanja, kateremu je spodletelo, da bi se izkazalo vredno svojih čudovitih možnosti. Ti upajo, da se bo v svetu pojavil nek duhovno-navdahnjen posameznik, ki bo združil te delce in obnovil celoto.

Kako nenavadno bi bilo, če bi se tak posameznik nenadoma pojavil izven organiziranih teozofskih teles in zbral okoli sebe vse tiste študente in iskalce, katerih intuicija in predanost Stvari Človeške Osvoboditve jih je usposobila za najbolj primerne nosilce in najbolj spretna orodja za izpeljavo tega dela.

Zastarele oblike bi potem lahko varno odložili na skupno smetišče zgodovine.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji