V iskanju teozofov
Boris de Zirkoff

Theosophia, julij-avgust 1948.

Gotovo je logično, da izraz Teozof uporabljamo za privrženca Theosophie - Modrosti o Božanskem, v njenih mnogih in stalno-spreminjajočih se vidikih. Toda Modrost je svojstvo duhovne zavesti. Vključuje intelektualno znanje, vendar pa ga presega. Je tesno povezana z Umom, pa vendar mu je neskončno nadrejena. Zato je Teozof tisti, ki je pridobil vsaj določeno stopnjo duhovne modrosti. Nihče ne postane Teozof zgolj s sledenjem intelektualnemu nauku, ne glede na to, kako veličasten je ta. Prav tako je skoraj nemogoče to postati zgolj zaradi dejstva, da človek izpoveduje niz prepričanj, ne glede kako navdihujočih, kajti prepričanja niso znanje, še manj modrost v delovanju.

V teozofskih organizacijah tega stoletja se je razvila razločna težnja po zlorabi izraza Teozof in njega uporabi za vse, ki se zapišejo določenim religiozno-filozofskim prepričanjem, katerih dejanske resnice ne morejo dokazati ne sebi ne drugim, ali pa za takšne ljudi, ki so pridobili neko intelektualno razumevanje starodavnih duhovnih učenj brez kakršne koli etične uporabe le-teh v svojih življenjih. To težnjo je potrebno obžalovati. Pripomogla je k zmedi in k izgraditvi različnih umetnih ovir na študentovi poti. Še več, pripomogla je k vzpostavitvi določene stopnje sektaštva in dogmatizma mišljenja - ki neizogibno sledi iz negovanja samih prepričanj - v kraljestvu, v katerem bi morala prevladovati popolna svoboda vesti in dovzetnost za ideje, ne da bi ju ovirale človeške kristalizacije.

V tej zvezi je teozofska klima dvajsetega stoletja doživela pomembne spremembe, če jo primerjamo z njenimi zgodnjimi leti in z življenjskim obdobjem H. P. Blavatsky same. Že od samega začetka sodobnega teozofskega gibanja je imel izraz Teozof tako svoj širok kot tudi bolj poseben, oziroma bolj tehničen pomen. Vendar pa se ni v nobenem oziru nanašal na razlagalca katerega koli niza naukov ali prepričanj kot takih ter ni imel nobenega pomena, ki bi bil povezan z verovanjem.

Slednje tudi ne bi bilo mogoče, kajti spomnimo se, da je bilo vsaj do leta 1879 - to je, štiri leta po ustanovitvi Teozofskega društva - predanega zelo malo sistematičnega, povezanega, tehničnega učenja Ezoterične Filozofije, kar bo postalo očitno vsakemu študentu, ki si bo vzel čas, da se seznani z zgodnjimi teozofskimi spisi, ki vključujejo Odstrto Izido. Tako nihče ni mogel biti opredeljen kot Teozof na osnovi “verovanja” v ali izpovedovanja intelektualnega razumevanja naukov in učenj, ki so bila predana v kasnejših letih.

Izraz Teozof je v svojem širšem smislu pomenil Iskalca Resnice, izvirnega misleca. To je očitno iz slavnega odlomka iz izjemnega članka H. P. Blavatsky pod naslovom “Kaj so Teozofi?”, objavljenem v prvi številki The Theosophista, oktobra 1879:

“Teozofsko društvo je kot organizacija mnenja, da so bili, in so, vsi izvirni misleci in raziskovalci skrite strani narave, najsi materialisti - tisti, ki odkrivajo v materiji “obet in silo vsega zemeljskega življenja”, ali spiritualisti - to je, tisti, ki odkrivajo v duhu vir vse energije in prav tako materije, pravzaprav teozofi. Kajti, da bi človek to bil, ni nujno, da priznava obstoj nekega posebnega Boga ali božanstva. Častiti mora le duh žive narave in se truditi, da bi se z njim poistovetil. Spoštovati mora to Prisotnost, nevidni Vzrok, ki se stalno objavlja v svojih neprekinjenih rezultatih; v neotipljivega, vse-mogočnega in vse-prisotnega Proteusa: nedeljivega v svojem Bistvu in izogibajočega se obliki, pa vendar pojavljajočega se v vsaki obliki; ki je tu in tam, povsod in nikjer; ki je VSE in NIČ; ki je povsod navzoč, pa vendar edini; v Bistvo, ki napolnjuje, povezuje, veže in vsebuje vsako stvar, in ki je prisotno v vsem. Mislimo, da je mogoče sedaj videti, da so za ostale takšni ljudje, najsi jih imamo za teiste, panteiste ali ateiste, bližnji sorodniki. Kakor koli že, da je študent, ko enkrat zapusti staro in uhojeno pot rutine in stopi na samotno pot neodvisnega mišljenja - usmerjenega proti Bogu - teozof, izvirni mislec, iskalec večne resnice, z “lastnim navdihom” za reševanje univerzalnih problemov.”

V tej opredelitvi ni niti ene same besede o tem ali onem prepričanju: ni povezave z učenji reinkarnacije ali karme ali s hierarhijami ali cikli ali katerimi koli drugimi, na katerih osnovi bi lahko katerega koli moškega ali žensko imenovali Teozof. Vsak napreden posameznik, prepojen z ljubeznijo do odkrivanja Resnice ali katerega koli njenega vidika, ki si prizadeva razplesti zapletene niti življenja in razkriti skrivnosti bivanja, lahko s pravico trdi, da si zasluži naziv Teozof. Toliko o širšem pomenu izraza.

Z bolj posebnega in tehničnega stališča pa ima izraz Teozof precej bolj omejen pomen, pa čeprav je zopet povsem brez kakršnega koli povezave z verovanjem. Navedimo zopet besede H.P.B. iz Ključa k teozofiji:

“... noben Teozof nima pravice do tega imena, če ni povsem prepojen s točnostjo Carlylove očitne resnice: ‘cilj človeka je delovanje in ne mišljenje, pa čeprav najbolj plemenito’ - in če ne vodi in oblikuje svojega vsakodnevnega življenja na podlagi te resnice. Izpovedovanje resnice še ni njeno udejanjanje; in lepše in veličastneje ko zveni, bolj glasno ko je govorjenje o kreposti in dolžnosti, namesto da bi se delovalo v skladu z njo, bolj močno nas bo spominjalo na sad Mrtvega Morja. Besedičenje je najbolj priskutna od vseh razvad ...”

Naslednja opredelitev, podana z zanikujočimi izrazi, pa si zasluži najbolj skrben študij. Pojavila se je v Luciferju (London), I. Zvezek, november 1887, str. 169. H.P.B. očitno navaja odlomek iz nekega višjega vira:

“Tisti, ki ne prakticira altruizma; tisti, ki ni pripravljen deliti zadnjega grižljaja s slabotnejšim in revnejšim od sebe; tisti, ki ne nudi pomoči svojemu človeškemu bratu, katerekoli rase, naroda ali vere, kadarkoli in kjerkoli naleti na trpljenje, in ki zapira uho za krik človeške bede; tisti, ki posluša obrekovanje nedolžnega človeka, najsi brata Teozofa ali ne, in ne stopi v njegov bran kot bi to naredil, če bi šlo za njega samega - ni Teozof.”

Naznačeno razliko med širšim pomenom izraza v smislu Iskalca in njegovim bolj tehničnim pomenom, ki ne vključuje le poznavanje določenih duhovnih resnic, ampak tudi njihovo uporabo v življenju, je zelo jasno H.P.B. podala v nekem drugem odlomku v Ključu k teozofiji:

“Člani Teozofskega društva imajo splošno svobodo izpovedovanja katerekoli religije ali filozofije, ki jim je blizu, ali nobene, če tako želijo, le da se strinjajo z in so pripravljeni uresničevati enega ali več od treh ciljev Združenja. Društvo je človekoljubna in znanstvena organizacija za širjenje ideje o bratstvu v bolj praktični kot pa teoretični smeri. Člani so lahko kristjani ali muslimani, Židje ali Parsi, budisti ali brahmani, spiritualisti ali materialisti, to ni pomembno; vendar pa mora biti vsak član ali človekoljub ali učenjak, raziskovalec arijske in drugih književnosti, ali, na kratko, mora pomagati, če lahko, izpeljati vsaj enega od ciljev programa. Drugače ne obstaja noben razlog, da bi postal ‘Član’. Takšna je večina v zunanjem Društvu, sestavljenem iz ‘vezanih’ in ‘nevezanih’ članov. Ti lahko, ali pa ne, postanejo de facto Teozofi. Člani so zaradi tega, ker so se pridružili društvu; toda slednje ne more narediti za Teozofa nekoga, ki nima nobenega smisla za božansko ureditev stvari, ali tistega, ki razume Teozofijo na svoj lasten - če lahko uporabimo ta izraz - sektaški in sebičen način. Izrek ‘Plemenit je oni, ki plemenito ravna’ bi lahko v tem primeru parafrazirali na naslednji način: ‘Teozof je tisti, ki Teozofijo dela’.”

Ležečim besedam v gornjem odlomku bi moral študent moral posvetiti posebno pozornost. H.P.B. je besede podčrtala in zapisala z velikimi črkami z določnim ciljem. To dejstvo ni bilo ustrezno prepoznano s strani določenih delov Teozofskega Gibanja s tem nesrečnim rezultatom, da so bila izvirna besedila njenih spisov resno skažena ter s tem spremenjen pomen marsikaterega odlomka.

Iz podanih navedb in iz izjav, ki jih je polno v začetkih teozofske zgodovine, očitno izhaja, da nobena količina verovanja, kakorkoli iskrenega, ne zadostuje, da bi nek moški ali ženska postal Teozof, pa četudi so ta verovanja v popolnem soglasju s takšnimi nauki kot so reinkarnacija, karma, cikli in podobni. Takšna verovanja ne predstavljajo znanja, niti ne predpostavljajo modrosti.

Vendar pa je enako res, da, ne glede na to, kakšna so prepričanja nekega človeškega bitja, pa četudi so ta lahko relativno napačna, če in ko jih primerjamo z višjim znanjem, ali kakorkoli “neprepričljiv” in nagnjen skepticizmu je lahko ta posameznik, ga lahko vseeno povsem upravičeno štejemo med Teozofe, če njegovo srce žene iskanje resnice, če je gibalo njegovega življenja iskrena želja delati dobro drugim in če njegov um razgreva ideja o univerzalnem bratstvu in miru. Tak človek je morda celo že pridobil malenkost modrosti, ko skuša praktično uporabiti svoje ideale.

Na nesrečo v dandanašnjem Teozofskem Gibanju obstaja težnja, da bi omalovaževali prepričanja nekaterih študentov in smešili ter poniževali napore drugih študentov, ki skušajo iskreno, pa čeprav ne modro, prodreti v področje neraziskanih človekovih moči. Obstaja tudi široko razširjeno razvrednotenje religioznih verovanj določenih študentov, ki še niso dosegli točke v svoji evoluciji, ko bodo nekatere širše in bolj univerzalne ideje zavzele mesto njihovih sedanjih prepričanj.

Te težnje so zelo obžalovanja vredne. Potrebno jih je obsojati zaradi dejstva, da nobeno verovanje samo ni posebno pomembno v primerjavi z vzorcem človekovega življenja in praktičnim primerom, ki ga je vzpostavil; prav tako njegova prepričanja niti na daleč ne razkrivajo silovitosti njegovih duhovnih stremljenj ali njegove ljubezni do soljudi.

Teozofsko Gibanje v svoji organizirani obliki že dolga leta kaže številne kristalizacije mišljenja in opuščanja gibkosti in prilagodljivosti iz zgodnjih let ter na nekaterih mestih sektaški pogled na stvari, tako da sta izraza Teozofija in Teozof včasih opredeljena z določeno stopnjo končnosti, ki je povsem tuja njuni resnični naravi. Dejansko teh dveh izrazov ni mogoče opredeliti na kakršenkoli kratek ali zgoščen način, kar že samo po sebi kaže na univerzalnost izrazov in njun ne-dogmatski in ne-sektaški duh.

Izvirni Program Teozofskega Gibanja ni sinonim za gibanje “nazaj k Blavatsky”. Sploh ni vprašanje gibanja “nazaj”. Kakor tudi ni stvar hitenja “naprej” za vsako ceno. Je prej premišljeno, mirno, trdno in neomajno naslanjanje na načela Teozofskega Gibanja vseh dob, saj se ta načela in temelji niso nikoli spreminjali, vsaj dokler seže naše poznavanje. In ta Izvirni Program, najsi izražen na ta, oni ali kakšen drug način, kliče po popolni in celoviti Univerzalnosti mišljenja, pristnem čutenju Enosti vsega, kar živi, uresničitvi temeljne združenosti vsega človeštva in skupnih korenin njegovih religioznih in filozofskih prepričanj. Kliče po strnjevanju napora, združitvi načrtov, sintezi idealov. Zahteva Združenost in Različnost, solidarnost v brezkončni raznolikosti oblik. Stremi k doseganju stanja notranje povezanosti in zunanjega skladja, ki bosta korenito spremenila vsa prepričanja, ki ne temeljijo na znanju, ter priskrbela tisto modrost v delovanju, ki jo lahko porodita le izkušnja in trpljenje.

Z iskanjem Teozofov imamo zato v mislih tiste moške in ženske, katerih nagnjenja so univerzalna, katerih interesi so po značaju globalni in katerih dinamična vera in zaupanje v vrojeno dobroto človeka navdihuje njihova življenja in dejanja s kakovostjo duhovne pobude, ki presega vsa človeška vraževerja in slavi zmagoslavje nad sebičnimi okopi, ki jih je zgradila inertnost dobe.

Ne glede na njihova trenutna prepričanja, so ti moški in ženske graditelji prihodnosti, glasniki večje dobe, zidaki plemenitejše nadgradnje, postavljeni na bolj trdne temelje od tistih predhodne dobe.

Potem, ko so uzrli Celoto preko osupljive raznolikosti njenih delnih manifestacij, skušajo prilagoditi svoja življenja toku, ki valuje skozi Naravo - ne da bi ga ovirale oblike. Potem, ko so uzrli človekove notranje potenciale, ki segajo preko, nad in onstran njegovih trenutnih neuspehov, stojijo na bolj gotovih temeljih duhovne uresničitve kot zgolj intelektualen študent, katerega mentalna pojmovanja so lahko popolnoma v skladu z učenji Ezoterične Filozofije, vendar katerega življenjski sok je usmerjen v tradicionalne kalupe in zastarele vzorce, ki mu preprečujejo poleteti v svetlobo vzhajajoče dobe.

Teozofsko Gibanje je v bistvu Gibanje Duhovnih Pionirjev. Ne glede na omejenosti njegovih trenutnih organizacijskih oblik, je gibanje predvsem dom duhovne Mladosti človeške rase, moških in žensk vsakega podnebja in vsakega poklica, katerih duhovne stratosfere prižiga mistična luč notranjega znanja, katerih življenja so predana Idealu človeške popolnosti in katerih stremljenja so povezana s tišinami onstran zvezd.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji