Izziv teozofije
Boris de Zirkoff

Theosophia, Julij-Avgust 1946.

Od časa do časa je potrebno na novo izraziti cilje velike Stvari.

Potrebno je, da se spomnimo na temeljna načela mišljenja in ključna pravila ravnanja, ki so v osnovi vsakega pristnega teozofskega dela. Koristno je, če nekako okrepimo temeljne barve, s katerimi je pred očmi našega uma obarvana plemenita slika našega Duhovnega Gibanja in poživimo naše navdušenje za ideale, ki jih vidimo na oddaljenih obzorjih naših stremljenj in upanj.

Izredno pomembno je, na primer, da se še posebej spomnimo na temeljno dejstvo, ki ga včasih zanemarjajo sicer resni študentje, da je starodavna Ezoterična Modrost prvenstveno Etični nauk, Kodeks Obnašanja, Način Življenja. Ni zgolj intelektualna filozofija.

V tem dejstvu se nahaja IZZIV: Izziv živeti duhovno v nasprotju s suhoparnim intelektualizmom, z dinamičnim duhovnim ognjem v nasprotju s kot-prah-suhimi tehničnimi podrobnostmi. Če ni napolnjena s srčnim-življenjem in pristnim človeškim sočutjem do duš ljudi, ki je živa, utripajoča sila, ki potuje od enega srca do drugega, teozofija kmalu postane tradicionalna “žvenketajoča pločevina in cinglajoča cimbala” Svetih Spisov. Zato je teozofijo potrebno živeti in njeno živo sporočilo prenašati na druge, sporočilo, ki nekako nosi v sebi del samega bistva-življenja posameznika, ki ga predaja.

Iz tega prvotnega Izziva izhaja drugotni: ali bo študent živel in pridobival za sebe ali za druge? Ali bodo njegovi duhovni, intelektualni in etični dosežki, plemenitost njegovih idealov in praktična uporaba v vsakodnevnem življenju, posvečeni in gnani od želje, da bi dosegel položaj, ki bo nadrejen tistemu drugih ljudi, ali pa ga bo gnala želja, da bi postal brezosebna sila za osvoboditev in moralni dvig človeštva? Kakor je jasno povedal Mojster K. H. (Pisma Mojstrov, str. 7): “... glavni cilj T. D. ni toliko zadovoljevanje posameznikovega stremljenja kot služenje našim soljudem”. Na tej čeri duhovne sebičnosti so nasedli mnogi, ki so ponosno jadrali na okronanih valovih duhovnih oceanov, le zato, da bi se sčasoma potopili v njihove brezdanje globine.

S tem Izzivom se je mogoče najbolje soočiti s pomočjo obnavljajočega se cveta temeljnih teozofskih učenj, kot so karma, reinkarnacija, notranja božanskost vsakega človeka, dvojnost človekove narave, obstoj Učiteljev, Enost življenja, ciklično nastajanje, resnična narava rojstva in smrti, odrešujoča moč nesebičnega mišljenja in brezosebnost – in mnogih drugih duhovnih pripomočkov, ki edini prikličejo ustvarjalno delo na polja človeške žalosti, pomagajo moškim in ženskam nositi njihovo samo-ustvarjeno breme bolj pogumno in z večjim upanjem, tako da jim pokažejo, kje se nahaja pot do večjega življenja.

Kadar koli so ta učenja uporabljena izključno za samo-izpopolnjevanje ali s poudarkom na njem, postanejo določno nevarna. Takrat opazimo pri študentu ali pri skupini študentov nezmotljivi žig napačne uporabe teozofije. V pristnem teozofskem delu ni prostora najsi za župnijstvo ali za “zaprtost” ali za duh “zaprtih združb”, ne glede na to, kakšni so cehovski okraski, ki krasijo njihova vhodna vrata!

Z besedami Mojstra M.: “Sonce teozofije mora sijati za vse, ne le za del. To gibanje je veliko več kot ste lahko doslej slutili in delo T. D. je povezano s podobnim delom, ki se skrivno odvija v vseh delih sveta” (Op. cit., str 271.)

Povsod in kadar koli, ko se društvo, loža, skupina ali posameznik preda študiju ali širitvi teozofije in pri tem pozabi na dva najpomembnejša pogoja za svoj obstoj: (1) Da je odprt za sprejem novih Resnic od kjer koli že te lahko prihajajo, in (2) Da razširi celo tisto malo, kar se je naučil toliko lačnim srcem in umom kot jih lahko doseže - bo ta posameznik ali skupina naredila odločilen korak, da postane sekta, cerkev ali zaprta združba. Morda nehote, je posejala semena sektaštva, nestrpnosti in ločenosti. Do tolikšne mere, do kolikšne preneha odsevati univerzalnost pristne teozofske drže. Celo posameznik, ki se preda intelektualnemu študiju, prvenstveno usmerjenemu proti njegovemu lastnemu napredovanju, lahko postane cerkev v samem sebi, v kateri je duhovnik nad gomilo svoje lastne duhovne praznine.

Naslednji Izziv, ki nam pride na misel, je Preprostost. Problem je: Ali lahko postanemo globoki in resnično učeni, pa vseeno ostanemo preprosti kot otroci pri igri? Dokler se ne naučimo te skrivnosti, ostane vstop v srca ljudi za nas zapahnjen.

Govoriti ali pisati človeškemu srcu; čutiti v svojih lastnih prsih goreče probleme drugih človeških bitij; vstopiti v njihovo zavest in vibrirati v soglasju z njo; razumeti, odpustiti, tesno objeti v sebi žalost človeštva, brezupnost razočaranosti, agonijo umov, katerih noč je brez vizije, katerih bolečina je brez konca; jim pokazati Kraljevsko Pot, ki vodi iz te žalosti in bolečine v sinjo modrino neskončne svetlobe in neizrekljivega miru - da bi človek to lahko počel, mora ostati preprost, kajti največje misli so nespremenljivo najbolj preproste. Zaradi tega so tudi najbolj univerzalne.

Obstaja pa še en Izziv: ali bo študent, ki je intelektualno spreten, ki je opravil iskren napor, da bi učenja živel, začutil željo in gorečnost, da preda učenja v glavnem tistim, ki so mu intelektualno in duhovno sorodni. To je kočljiv preizkus.

Potrebno je imeti določno v mislih, da mora teozofija, da bi postala moč v svetu ljudi, razbremeniti množice, mora postati ozadje njihovega preprostega razmišljanja in vsakodnevnega čutenja. Medtem ko je popolnoma točno, če rečemo, da moramo opraviti posebne napore, da bi pritegnili največje ume rase, pa je enako točno, da je dandanes teozofija najbolj potrebna siromašnim, revnim, relativno nevednim, zatiranim - velikemu valovanju, pogosto nememu, trajno trpečih množic, katerih hrepeneča srca so lačna in žejna in katerih umi, prikrajšani za resnično vzgojo, jo težko razumejo.

Kakšne so potrebe ljudi? Hrana, zavetje, čistoča, čist zrak? Da, vendar pa potrebujejo poleg tega še nekaj. Potrebujejo razbremenitev, čas, da spoznajo, da je človek mislec, tako kot delavec, garač s svojimi rokami in hrbtnimi mišicami. Potrebujejo resnično vzgojo, spodbujajočo moč velikih, plemenitih, etičnih idej, za katere so njihova srca pogosto veliko bolj odprta od tistih intelektualcev. Nadvse pa morda potrebujejo Živo religijo, ne pa abstraktno metafiziko, ki jim ne bo ponudila nič dobrega. Le živ, dinamičen, utripajoč duhovni ogenj jih lahko pomaga dvigniti. To lahko opravi le preprosto od-srca-do-srca tolmačenje Starodavne Modrosti. Dosegla jih ne bo nobena količina prefinjenega intelektualizma. To je samo po sebi Izziv za vsakega študenta.

S tem pa smo prišli do naslednjega Izziva, s katerim se v samem sebi prej ko slej sooči vsak resen študent: postati dejansko, polno človeški.

Večina moških in žensk ni še polno človeških. Zapomnimo si to! Najbolj plemeniti del človeške duše se pri povprečnem človeškem bitju še ni razcvetel; spi; potrebuje zažigalno iskro, ki ga bo prebudila v delovanje, tako da bi lahko postal gospodar razmer, da bi zapovedoval še ne ukročenim strastem in čustvom na ravni, na kateri prebiva večina ljudi. Že samo to dejstvo je dokaz, da je zavestnost večine ljudi quasi-živalska in ne resnično človeška; kajti Človek je predvsem Mislec.

Mišljenje, procesi pravilnega razmišljanja in njih izpopolnitev, duhovno sočutje in usmiljenje, prijaznost do vsega, kar živi, neustrašen pogum, dobrodelnost, brezosebna ljubezen, pravičnost do vseh - vse kreposti, ki so jih razglašali najbolj plemeniti Modreci in Vidci človeštva, so svojstva polno prebujene človeške duše, ki jo razsvetljuje luč Notranjega Jaza.

Nekateri so si domišljali, da so v Teozofskem Društvu zato, da bi postali božanski, podobni bogu. Naj se spomnijo, da morajo pred tem, ko je mogoče s tem sploh poskusiti, postati polno človeški. In ena od največjih kvalitet ali moči človečnosti je ta, da se naučimo, kako misliti. Dejansko, lahko bi rekli, da se je glavni del dela H. P. Blavatsky vrtel okoli tega najbolj pomembnega napora, namreč, naučiti moške in ženske, da sami razmišljajo ustvarjalno, namesto da bi kot papige ponavljali vsako trenutno zdravilo za vse ali živeli kot paraziti na mislih drugih ljudi.

Z besedami H. P. Blavatsky:

“Težnja sodobne civilizacije je odziv na animalizem, v smeri razvoja tistih lastnosti, ki vodijo do uspeha v življenju človeka kot živali v boju za živalski obstoj. Teozofija skuša poleg živalske v človeku razviti človeško naravo na račun odvečne živalskosti, ki sta jo sodobno življenje in materialistična učenja razvila do stopnje, ki ni normalna za človeško bitje na tej stopnji napredovanja ...”

“... bistvo teozofije je popolna harmonizacija božanskega s človeškim v človeku, uravnava njegovih bogu-podobnih lastnosti in stremljenj ter njih oblast nad zemeljskimi ali živalskimi strastmi v njem” (Pismo Ameriški Konvenciji, 1888.).

Izziv postati bolj in bolj človeški vključuje duh naprednosti v vsaki stvari, v nasprotju z reakcionarnostjo (ki ni omejena zgolj na politične posle!). Vsak moški ali ženska, ki zapre svoj um in srce pred prilivom novih idej in boljših metod, s katerimi bi jih spravila v delovanje, s tem postane odslužen mornar na ladji človeštva.

Ta Izziv zahteva Mladostnost Duha, spodbudo k duhovni pustolovščini, pripravljenost živeti in pustiti živeti.

In zahteva tudi Optimizem. Teozofi so navkljub vsemu optimisti; ali se vsaj nagibajo v tej smeri. Naša celotna filozofija, s svojim poudarkom na Svobodni Volji vsakega človeškega bitja, ki prikraja človekovo usodo v skladu s plemenitostjo ali drugačnostjo njegovih idealov; s svojo vero v božansko življenje in luč, skrito v človeškem srcu, je filozofija Optimizma. Ne topoglavega optimizma, ki pravi, da je na svetu vse dobro in v redu, ampak tisto vrsto Optimizma, ki vidi v neukrotljivem človeškem duhu odločnost, da bo sčasoma popravil vse napake in nepravičnosti; optimizem, ki čuti, kot gonilna sila v ozadju celotne evolucije, najsi kozmične ali družbene, neustavljivo moč, ki se v širni drama življenja sveta giblje za dobro.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji