Na pragu novega leta ...
Boris de Zirkoff

Theosophia, Zima 1967-1968.

Med mogočnim spopadom, ki se odvija v zunanjem svetu med pravilnim in napačnim, med klicem plemenite dolžnosti do človeštva in čarom sebičnosti in pohlepa, postajajo večni ideali duhovnega življenja še veličastnejši, ko jih primerjamo s temačnimi oblaki sovraštva, neusmiljeno krutostjo in nasiljem.

Pazimo, da ne bi med seboj pomešali zunanje znake, katerih oblije vidimo na vseh straneh. Na vseh področjih človeškega mišljenja in prizadevanja se strahovit pritok dinamičnih duhovnih in intelektualnih sil iz vedno živega vira spopada z nasprotnimi močmi materializma, ki se obupno oklepajo zadnjega okopa. Naraščajoča plima duhovnega mišljenja izkoreninja človeška vraževerja, pretresa zastajajoče mlake brezbrižnosti in prinaša na svetlo skrite stvari teme.

Danes se ne soočamo s svetom zmede in kaosa, v katerem se vse razpada, kakor mislijo nekateri, ampak s svetom v prenovi, v katerem se odvija globalno preurejanje, ko skuša človeško ogrodje, družbeno in posameznikovo, razširiti svoj ustroj, tako da bi postalo ustrezen nosilec za večjo zavest, globlji vpogled in obsežnejšo vizijo.

Kot študentje starodavne Ezoterične Filozofije, Varuhi na bojnih poljih Duha, imamo sveto dolžnost, da v času, ko je prihodnost človeške rase na tehtnici in ko milijoni moških in žensk hrepenijo po natančno tisti duhovni razrešitvi svojih problemov, ki jo ponuja teozofija, okrepimo vsak napor, ki je usmerjen proti osvoboditvi človeškega mišljenja iz suženjstva nižjih čutov; da razmišljamo, čutimo in delujemo konstruktivno in iz najglobljih globin nas samih.

Zlo je zgolj odsotnost dobrega in njegova prisotnost pade v oči v primerjavi s čemer koli dobrim na odru sveta. Tema se objavlja takrat, ko sceno osvetli luč. Z zlom se je potrebno spopasti s pogumom in z drznostjo, a najboljši način boja je ponazarjanje dobrega in osvetljevanje stvari teme. Takrat moči luči podpirajo naše napore in sončne sile postanejo naši zavezniki.

Poskušajmo s sočutnim duhom Velikih, ki se rodijo ob zimskem solsticiju iz vedno brezmadežnih globin svojega lastnega notranjega Jaza, ponovno posvetiti naša življenja plemenitemu Služenju vsemu, kar živi, vzvišeni Stvari luči in Resnice ter spoštovanju občutenih, a še nevidnih, stvari!

Toge realnosti sveta v nemiru ne morejo vplivati na naš najbolj plemenit sen. Ta je živa stvar, ki utripa, bije s svojim lastnim srčnim utripom, plava nad nepopolnostmi ljudi in njihovo sedanjo zmedenostjo. Iz teh sanj so se rodile vse plemenite reforme preteklih stoletij, vsa nesebična dejanja srčnosti, vse vizije o prihodnosti in utehi v tekočem dnevu. Iz teh večnih sanj o človeški popolnosti so izšle mogočne misli, ki so izoblikovale nove civilizacije in dvignile moške in ženske v nove višine dosežkov. Te sanje so dandanes bolj žive kot kdaj koli prej - kajti, čeprav neotipljive in na videz oddaljene, se prelivajo iz dobe v dobo in ne morejo nikoli umreti! ...

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji