Pionirji duha
Boris de Zirkoff

Theosophia, Pomlad 1970.

Daleč in na široko po svetu se dviguje plima mišljenja, iskanje novih idealov, širših obzorij, trajnih rešitev mučnih problemov in nekaterih novih in boljših načinov življenja.

V tem svetu preloma mišljenja postaja Teozofsko Gibanje prepoznano kot duhovni tok, v katerem je mogoče najti inteligentne in zadovoljive odgovore na vprašanja, ki jih ne moreta priskrbeti ne religija ne znanost.

Priložnosti, s katerimi se soočamo, skokovito naraščajo in povsod se odpirajo novi kanali za širitev učenj, ki so se spustila k nam iz starodavnih dni.

To, kar Gibanje potrebuje sedanjem času bolj kot karkoli drugega so moški in ženske, ki bi globoko vključitev v delo Gibanja obravnavali kot glavno skrb v svojih življenjih. Kdo so ti ljudje?

Test teozofskega interesa počiva v sposobnosti študenta, da odloži vse vezanosti svojega življenja v korist brezosebne predanosti univerzalnemu Idealu; da se odpove jalovosti osebnih interesov v korist nesebičnega dela za svetoven cilj; in da potopi svoj lastni osebnostni jaz v občutku univerzalne svobode, ki objame vse tiste, ki se lahko dvignejo nad prepirljiv hrup svetnih poslov in potopijo v brezmejne prostore univerzalnih zadev.

Dandanes potrebujemo nove pionirje na poljih našega Gibanja, moške in ženske, mlade in stare, ki jih navdihuje širina duhovnih obzorij, katerih srca hitijo naprej v razsežnosti neznanega in katerih umi, namesto da bi tuhtali o preteklosti in se spraševali “zakaj”, iščejo možnosti za prihodnost in se sprašujejo “zakaj ne”!

Kje so ti?

Ali si jih ne zaslužimo več? Ali je postalo organizirano gibanje “Ustanova”? Ali smo tako napolnili naše prostore s fosilnimi skeleti ponošenih idej, da ni mogoče najti prostora za ljudi z novimi in bolj svežimi idejami? Ali smo tako obtičali v administrativnih rutinah in nadrobnih finančnih transakcijah, da smo spregledali novo luč na Vzhodnem obzorju in resen zvok v glasu prihajajoče generacije, ki išče nov način življenja? Postavimo si ta in druga vprašanja, razen če ne jemljemo stvari za preveč samo po sebi umevne in nismo zmožni zajahati dvigajoče se plime mišljenja.

Tako dolgo, dokler se študentje teozofske filozofije zadovoljujejo zgolj s preučevanjem težkih zvezkov, namenjajo le nekaj ur branju učenj, ki so jim všeč, brez kakršnega koli praktičnega napora za Teozofsko Stvar, je njihovo članstvo v Gibanju le razvedrilo. Če je njihov prispevek, najsi v delu ali denarju, le gesta, ki lahko v določeni meri olajša njihovo vest, je njihovo sodelovanje v Gibanju le farsa. Za njih je Teozofska Stvar lepa, čudovita ideja, le tako dolgo, dokler ne moti njihovega navajenega vzorca življenja, ne zmanjšuje njihovega osebnega udobja ali povzroči nek neprijeten problem v vodenju njihovih poslov.

Za tiste pa, katerih življenja so se osvobodila razjedajoče rje sebičnih interesov in katerih umi so se dvignili nad meje njihovih lastnih osebnih ječ, delo v Gibanju napolnjuje njihova življenja do roba in ne nudi prostora ničemer ozkemu, sebičnemu ali izključnemu. To so ljudje, katerih vključitev v Teozofijo je popolno. Ti so dinamični centri ustvarjalnega mišljenja. Ti porajajo nove ideje, snujejo boljše metode, odstranjujejo utrjene pripadajoče interese v korist novih podvigov in vlivajo svojo lastno življenjsko moč v kanale, tako nove kot stare, kjerkoli je lahko ta življenjski tok v pomoč.

V Gibanju imamo takšne ljudi, a zakaj jih nimamo stokrat toliko, ko je potreba tako velika?

Tako kot vsako organizirano telo ljudi tudi organizirano Teozofsko Gibanje izraža težnjo po kristalizaciji. Zdi se, da gre skoraj za neizogiben simptom pri vseh stvareh na tej obli. Vendar pa to še ne pomeni nujno, da je izčrpalo svojo koristnost. Lahko se prerodi, poživi, znova okrepi, in edini način, na katerega se to lahko zgodi, je z vstopom mlajših ljudi v njegove vrste in njihovo resnično vključitvijo v njegove cilje in naloge. Da bi to postalo realnost, moramo ustvariti ozračje mišljenja, ki bo privlačno za mlajšo generacijo. Moramo pozdraviti nove ideje, biti odprti za predloge, razumeti naravo iskanja, ki jo izražajo mlajši ljudje, in biti pripravljeni sprejeti, vsaj iz sočutne obravnave, če nič drugega, nove drže in metode, ki jih mladi ljudje nespremenljivo ponujajo, v nasprotju s tistimi, ki so se že utrdile.

Teozofsko gibanje je gibanje mladosti, koncept, ki nima nič s starostjo fizičnega telesa. Mladost je stanje uma, prožnost mišljenja, dinamičnost življenjskega toka, pripravljenost na duhovno pustolovščino, iskanje večjih realnosti, neumrljivo upanje in zaupanje v neomajne temelje Resnice. Tisti, ki lahko utelesijo te ideje in drže v svojih življenjih, so mladi pri osemdesetih in njihov življenjski tok se lahko harmonično spoji s tistim mlajših ljudi, ki šele začenjajo izpolnjevati svoje lastno poslanstvo na odru zgodovine.

Danes, ko se približujemo stoti obletnici našega Gibanja v letu 1975, iščemo Pionirje, ki bodo ponesli Teozofijo v enaindvajseto stoletje in dvignili njen duhovni prapor nad polja Nove Celine mišljenja. Naj naše iskanje ne bo zaman!

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji