Pomembna tema
Boris de Zirkoff

Theosophia, pomlad 1960.

Obstaja predmet mišljenja, ki pripada današnjemu svetu in ki bi moral biti za študenta teozofije glavnega pomena. O njem bi se moralo na široko razpravljati na teozofskih srečanjih kot tudi na tiskanih straneh teozofskih revij. Vendar pa je zaradi tega ali onega razloga redko omenjen in ko je, je deležen le skope pozornosti, medtem ko je ponekod očitno zanemarjen in, če je mogoče, utišan.

Ta predmet se tiče neprijetnega dejstva, da doba čudežnih znanstvenih dosežkov v materialni smeri, izjemno povečanega ekonomskega blagostanja nekaterih narodov in doslej najvišjega “standarda življenja”, če uporabimo dobro znan slogan, sovpada z največjim padcem etičnih meril, z najbolj utrjeno sebičnostjo in najbolj razširjeno korupcijo od enega konca sveta do drugega. Kako je mogoče to pojasniti?

Seveda preprosta razlaga ni mogoča, vendar pa lahko pri njej pomagajo določena obstranska dejstva v obstoječi situaciji.

Najprej, dovolili smo, da naše ume obvladujejo čisto materialne skrbi in praktično izključujejo vse drugo. Poraja se dvom, ali lahko to postavimo pred vrata raziskovalcev-znanstvenikov, ki so odgovorni za osupljiva odkritja; ti ljudje so bolj pogosto kot ne posamezniki zelo ne-svetne narave, ki ne iščejo nobene osebne moči ali celo priznanja in so včasih žalostno nepoučeni o zlorabi, ki počiva v trgovini z njihovimi odkritji. Vendar pa je potrebno iz znanstvenih odkritij potegniti dobiček in pridobiti moč iz njih izkoriščanja. Tako dolgo, dokler je temu tako, bodo milijoni ljudi zlorabljali rezultate znanstvenega know-howa in vlačili znanstvene dosežke navzdol na raven osebne zadovoljitve in od moči obnorelega pohlepa.

To, kar smo začeli imenovati “visok standard” življenja skoraj izključno zadeva materialne predmete. Njih neskončno množenje se odraža kot hipnotični učinek na človeške ume, še posebej na zahodu, ume, ki so v celoti nesposobni misliti v mejah abstraktnega mišljenja in so nepoučeni o posledicah tega dejstva. Ali najdemo med moškimi in ženskami, ki so vključeni v “visok standard” življenja takšne stvari kot so, na primer, poštenje, skromnost, stanovitnost, samo-odrekanje, samo-nadzor, sočutje do drugih, sočutno delovanje, integriteta in nekatere druge lastnosti duše in uma, ki so integralni del resnične moškosti ali ženstvenosti?

Nato pridemo do dejstva, da se položaj ljudi in narodov ter njih zasluge presoja po njihovi moči, zunanji veličini ter spretnosti, kako vsiliti lastne ideje - najsi so še tako slabe - drugim na nek nasilen ali vsaj prepričevalen način, ne glede na očitne posledice. Medsebojno razumevanje, odpuščanje za zmote, popuščanje na nekaterih manjših točkah, da bi dosegli neko pomembno moralno zmago - te stvari so terra incognita za večino ljudi in zdi se, da ni mogoče, da bi obstajale, vsaj v primeru medsebojnih odnosov med narodi.

Naslednje na seznamu, ne pa zadnje po pomenu, je splošno stanje ljudi, ki jih je tako-imenovana vzgoja naučila, da je samo-vsiljevanje eden od glavnih ciljev v življenju in da so le tisti, ki lahko pokažejo osebno moč v doseganju svoji želja, vredni upoštevanja. Vsakodnevno življenje je noro samo-vsiljevanje, sebičen pohlep po moči in polno prekanjenih sredstev, da bi prelisičili druge in jih izločili, če je le mogoče.

Zdi se, da je edini trenutek, ko v ospredje stopi bogatejši del človeškega bitja in ko začne ta objavljati finejše lastnosti svoje notranje narave, takrat, ko neka nesreča sproži poziv k splošni pomoči tistim, ki so žrtve, najsi vojne, potresa ali poplave. Sklep na podlagi tega zadnjega dejstva je očiten: bolj varno ko je človeško bitje, več materialnih dobrin ko ima in bolj ko je v mislih in v dejanskem izkušanju oddaljen od človeškega trpljenja, bolj sebično postane; izjeme tega pravila obstajajo, vendar pa jih je premalo, da bi jih lahko našteli.

Nobene civilizacije v pravem pomenu te besede ni mogoče nikoli doseči samo s sredstvi znanstvenih odkritij ali s sredstvi politično-ekonomskih ureditev ali z igro politične moči ali z neumno utvaro popolne in preproste “varnosti” vseh ljudi pred pustošenji bolezni, starosti ali nesreč. S tem so lahko naravno povezane nekatere dobre ideje kot dodatki h glavni osrednji temi, vendar pa nič več kot to. In osrednja tema je izgradnja nekega etičnega temelja, na katerem bi bilo mogoče postaviti nad-ustroj svetovnega blagostanja ljudi. Tega ni mogoče doseči brez postopne in temeljne spremembe človeških umov in src, njihove preusmeritve iz smeri “želje” v smer “služenja”. Šele tedaj bodo lahko postali dosežki znanosti trajno uporabni za največje število ljudi. Tako kot stvari stojijo danes, predstavljajo veliko tveganje za nadaljnji obstoj ljudi in nenehen vir zlorabe.

Govorjenje o svetovni razorožitvi se sliši veličastno, vendar pa je v celoti nerealistično v svetu, v katerem so se milijoni ljudi pripravljeni spopadati, včasih s svojimi lastnimi sosedi, že ob najmanjši provokaciji, in ki za ta namen posedujejo orožje, “za vsak primer”. Govoriti o demokraciji v svetu, v katerem se večina ljudi trudi vsiliti svoj ego drugim, pomeni poneumljati ljudi s praznimi slogani. In prepričevati ljudi naj verjamejo, da je njihovo blagostanje odvisno od tega, da sebi zagotovijo čim večje število materialnih stvari, medtem ko polovica sveta živi v skrajni revščini, robati nevednosti in priskutni umazaniji, pomeni graditi prihodnost resnega razočaranja, ko se bodo končno razjasnila resnična vprašanja.

Naša želja je, da bi bili gornji predmeti mišljenja deležni večje pozornosti med študenti teozofije kot so je bili doslej in da bi bila razprava o njih osvetljena v luči teozofskih učenj, še posebej tistega karme, reinkarnacije, ciklov in medsebojnih odnosov duhovnih in materialnih svetov v evoluciji človeka.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji