S soncem proti severu
Boris de Zirkoff

Theosophia, november-december 1952.

Novih dvanajst mesecev je odbilo na kozmični uri Očeta Časa in sveto obdobje zimskega sončevega obrata je tik za vogalom. Z nezlomljivo rednostjo ritmov sveta in neomajno zanesljivostjo naravnih procesov so se odvili letni časi in nas še enkrat pripeljali do mistične točke v tem letnem ciklu, ko se duhovni tokovi začasno dvignejo na površino človeškega življenja.

Vedeli smo, da lahko vnaprej računamo na njih. Lahko smo bili gotovi, da bo tako. Nismo pa mogli biti gotovi v nič drugega. Nismo vedeli, ali nas bodo znanstveniki naše dobe zdrobili v oblak elektronov, ko bi na nas nekega svetlega jutra spustili atomsko bombo. Nismo vedeli, ali bo nek trop političnih demagogov nenadoma vnel nek nov svet pretresajoč požar. Prav nobene gotovosti nismo imeli, ali se ne bodo naše premoženje in materialne posesti enako nenadoma zdrobile v kup ničvredne ropotije ... Vendar pa smo lahko bili tako ali drugače poponoma prepričani, v globini našega srca vseh src, da se bo v rednem zaporedju kozmičnih ciklov zopet vrnilo obdobje zimskega sončevega obrata; in da ga ni politika niti demagoga ne znanstvenika in ne diktatorja, ki bi lahko kakorkoli resno vplival na veličastno delovanje kozmičnega Zakona. Kako čudovita je ta “gotovost”!

Imeli smo prav! Zimski sončev obrat je zopet tukaj. In nevidni dotik, ki tako ali drugače prižiga tok duhovnih misli, ga je zopet odprl. Kmalu bomo čutili polno silo njegovega valovanja in znova sodelovali v njegovem navdihu.

Svetost tega obdobja leta je povezana z ustrojem in sestavom človeka samega. Mi smo sestavni in neločljivi del Kozmičnega Toka in živimo svoja relativno kratka življenja v vse-objemajočem toku Reke Življenja, kot kapljice v potoku, ki potujejo naprej v vrtinčastem toku Časa, v plimovanju Kozmičnega Življenja, ko se dvigamo in padamo v ritmu simfonije Mojstra Glasbe, ki stoji v ozadju sijočega in mežikajočega, stalno spreminjajočega se prizorišča in dirigira čudovito igro, ko navdihuje s samim seboj naravo in bivanje.

Tako kot se začne Sonce po zimskem obratu gibati proti severu in prinaša Naravi novo življenje in novo moč vsaki živi stvari, tako je z Duhovnim Soncem v vsakem človeškem bitju, če je to uglašeno s kozmičnim ritmom življenja. V nas so ritmi celotne Narave in njeni procesi odsevajo na podobni, nižji stopnji človeškega življenja.

Obdobje zimskega sončevega obrata je bilo vedno obdobje Iniciacij (začetkov, op.p.), ko se neophytes sreča iz oči v oči s svojo lastno notranjo Božanskostjo, da bi skoval trajno vez med seboj kot človekom in s kozmičnim jedrom božanskega življenja v svojem bitju. Da bi bil pri tem uspešen mora neophytes nujno biti v popolnem skladju z notranjimi in zunanjimi procesi Narave ter nekako s svojo lastno notranjo ekonomijo; mora biti poravnan s tokovi, ki utripajo skozi Mati Naravo. Njegov uspeh ni odvisen le od tega, kar je on sam kot zavest, um in duša, ampak tudi od stopnje njegove usklajenosti z duhovno mehaniko Narave, pri kateri igra položaj Sonca in planetov nadvse pomembno vlogo. Zato je čas zimskega sončevega obrata tesno povezan z duhovnim prebujenjem neophytesa in z njegovim doseganjem trajne razsvetlitve.

Mi vsi smo Iskalci. Naj nas zato to obdobje zimskega sončevega obrata popelje bližje k cilju našega duhovnega Iskanja!

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji