Zlata priložnost
Boris de Zirkoff

Theosophia, Poletje 1970.

Mi smo igralci v veliki Svetovni Drami - rojstvu Nove Dobe.

Ob tem univerzalnem prelomu nihče ne more stati sam.

V mišljenju današnjih ljudi se oblikuje jutrišnji svet in vsak od nas, mlad ali star, je odgovoren do svojih soljudi. Podoba prihajajočih stvari je v veliki meri odvisna od števila ljudi, katerih umov in src se lahko sedaj dotaknejo učenja Prastare Modrosti, ki zdravijo dušo.

V širni viziji Velikih, ki so bili resnični ustanovitelji našega Gibanja in še vedno navdihujejo tiste, ki so ohranili izvorno sporočilo, so bili dogodki v sedanjem času brez dvoma predvideni. Oblikovanje Teozofskega Društva, kot je bilo izvorno zasnovano in vzpostavljeno leta 1875, je bilo mišljeno kot branik zoper naraščajočo plimo materializma; kot duhovni temelj, na katerem naj bi našli trdno oporo zoper zastrupljajoče pljuske norega psihizma; kot katalizator, ki naj bi zagotovil alkimistično preobrazbo ponovnega duhovnega rojstva; in kot studenec etičnih učenj, ki bi bila dovolj preprosta in praktična, da bi jih razumeli mnogi in jih uporabili za svoje lastno izpopolnjevanje in vodstvo.

Ko se soočamo s svetom, v katerem povsod divjajo brezpravje, ropanje, nasilje, groba sebičnost, legalizirano ubijanje na bojnih poljih in ostala peklenska zalega, ter vse prepogosto odmevajo v visoko donečih besedah, ki za svojo lažno fasado skrivajo suho gnitje moralnih gomil; ko srečujemo vsak dan ženske in moške, katerih duše hrepenijo po žarku neke odrešujoče svetlobe, preblisku neke večje vizije upanja in miru - se študentje teozofije vprašajmo, do kolikšne mere utelešamo v naših življenjih plemenite resnice, ki so nam bile predane, in kako globoko se zavedamo zaupanja, ki je bilo položeno v naše roke. Ali počnemo kaj izjemnega v teh izjemnih časih? Ali smo vključeni v skrajni napor v prid Duha, ko so tako mnogi predani skrajnemu naporu v prid uničevanja? Ali smo mobilizirali naše duhovne, intelektualne in moralne vire, da bi se vzdignili nad rastočo sprijenost in degeneracijo, ki nas obdaja na vseh straneh? Vprašanje, ki bi si ga prav lahko postavili vsi, je naslednje: Če bi bila danes z nami H. P. Blavatsky, kaj bi ona naredila sedaj?

Poglobljen intelektualen študij Ezoterične Filozofije je seveda sine qua non vsega pristnega teozofskega dela. Vendar pa je lahko resnično vredno le do tiste mere, do kolikšne se odraža v vsakodnevnem življenju in postane praktično za povzdigovanje tistih, ki se borijo za luč. V sebe osredotočenega študija in iskanja lastne osebne osvoboditve ni mogoče nikoli opravičiti. Z besedami enega od Učiteljev: “... glavni cilj T. D. ni potešitev posameznih stremljenj, ampak služenje našim soljudem ...” (Pisma Mojstrov, str. 7-8.)

Učenja teozofije so tista, ki vsebujejo preprosta in starodavna navodila, ki lahko, če jih uporabimo sedaj, razbremenijo svet zaskrbljenosti in mu ponudijo etično osnovo, na kateri lahko zgradi zgradbo trajnega miru. Pa vendar, tako ali drugače, teozofija marsikje ne postane moč, ki bi morala biti, in ne uveljavlja vpliva, ki bi ga lahko in morala. Zakaj je temu tako? Ali ne morda zato, ker se študentje teozofije ukvarjajo predvsem z abstrakcijami in niso sposobni povezati učenj z neposrednimi problemi večjih skupin ljudi? Ali pa morda zato, ker je njihov pogled staromoden, intelektualen in zgolj teoretičen, in ker mu primanjkuje tistega magnetnega dotika, ki je potreben, da bi se zgradil živ most z umi drugih?

H.P.B. je zapisala:

“... resnična evolucija nas uči, da lahko s spreminjanjem okolja organizma spremenimo in izpopolnimo organizem; in v najbolj popolnem smislu je to res tudi v primeru človeka. Zato mora vsak teozof storiti vse, da bi pomagal, z vsemi svojimi sredstvi, vsakemu modremu in dobro premišljenemu naporu, katerega cilj je izboljšanje stanja revnih. Takšne napore je potrebno opraviti z ozirom na njihovo dokončno družbeno emancipacijo, ali pa na razvitje občutka dolžnosti pri tistih, ki ga sedaj tako pogosto zapostavljajo v skoraj vsakem življenjskem odnosu.”

“... glavni, temeljni cilj Društva je sejanje klic v srca ljudi, ki bodo sčasoma vzklila in v bolj ugodnih okoliščinah vodila do zdravih reform, ki bodo zagotovile množicam več sreče kot so jo uživale doslej.” - Ključ k teozofiji, str. 235, 257.)

Le praktični, otipljivi realizem o življenju in Naravi, skupaj z - in navdihnjen od - najbolj vzvišenim objektivnim Idealizmom, lahko priskrbi varen temelj za ustroj Nove Dobe. In objektivni Idealizem je teozofija najvišjega tipa.

Morali bi določno razumeti, da je takšen Idealizem, in plemenita etična navodila ter kodeks obnašanja, ki so njena gonilna moč, lahko praktičen in vreden le, če ga podpira razumevanje globljih učenj naše filozofije; zato je študij intelektualne ali tehnične osnove teozofije izredno pomemben, pa čeprav smo morda poklicani, da v našem vsakodnevnem življenju prenašamo in sejemo le redka drobna semena etike v najbolj preprostem jeziku. Vsak človek je opora drugemu človeku in pomanjkanje pri slednjem bo nujno odsevalo v plitkosti prvega.

Današnje Teozofsko Gibanje se sooča z zlato priložnostjo. Časi stresa in zmede ostrijo ume preko bolečine in budijo hrepenenje po duhovnih realnostih. Preizkušnje in krize nalagajo ljudem nove zahteve in odpirajo kanale služenja in mišljenja, o katerih prej ni bilo mogoče niti sanjati. Študentje teozofije imajo v svojem dosegu ključe, ki lahko rešijo probleme ljudi. Posedujejo filozofijo življenja, ki lahko, če jo razumemo, osvetli celotno življenje in ponovno vzpostavi mir in dobro voljo med ljudmi. Ali bodo naredili to, da bo to zdravilo dostopno vsem? Ali bodo za nekaj časa odložili svoj laboratorijski tehnični žargon in povedali iskalcem preproste resnice, po katerih hrepenijo njihova srca? Ali se bodo spustili z višin Olimpa in hodili zgolj kot ljudje po tržnicah sveta? Tam lahko najdemo največjo potrebo. Potreba pa obstaja SEDAJ. Jutri bo morda prepozno.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji