Kaj je teozofija?
Beseda teozofija je bila uporabljena v različnih tradicijah in kontekstih. Izraz izhaja iz grške besede theosophia, ki je sestavljena iz dveh besed: theos (“bog”, “bogovi” ali “božanski”) in sophia (“modrost”). Zato lahko besedo theosophia prevedemo kot “modrost Boga (ali bogov)”, “modrost o božanskih stvareh” ali “božanska modrost”. Izvor tega božanskega znanja pa naj bi bil Bog, božansko bitje ali pa stanje notranjega razsvetljenja, doseženo preko čiščenja in duhovnega prizadevanja. V svojem globljem pomenu pojem theosophia pomeni, da v človeških bitjih obstaja sposobnost, ki je višja od razuma – nek “notranji princip” ali duhovna intuicija, s katero lahko dosežemo Božansko Modrost.
Beseda teozofija je bila uporabljena v povezavi s številnimi religijami in filozofskimi šolami. Najbolj izrazito so jo uporabile novo-platonske, krščanske in sodobne teozofske tradicije, najdemo pa ga tudi v povezavi s hermetično teozofijo, judovsko teozofijo (kabalo), muslimansko teozofijo (sufi), perzijsko teozofijo, itd.
Izvor izraza theosophia je neznan, vendar pa ga prvič pisno najdemo pri novo-platoniku tretje generacije Porfiriju (234–305). Po Porfiriju je božanska modrost stanje razsvetljenja, ki ga lahko dosežemo s samo-naporom. Theosophos skuša “dvigniti samega sebe v stik z božanskim.” Pri Jambliku (250-325) je mistični pomen izraza pridobil bolj okulten ali magični pomen. Predlagal je, da je theosophio mogoče doseči s teurgijo, nizom religioznih obredov in magičnih delovanj, namenjenih dvigu zavesti. Proklus (412–485) pa je uporabil izraz na spet drug način, za poimenovanje določenih duhovnih naukov in se pri tem sklicuje na lokalno “helensko teozofijo”, vendar pa tudi na tujo ali barbarsko (to je, ne-grško) teozofijo, pri čemer ima v mislih kaldejske nauke.
Več o pomenu besede teozofija v KORENINE SODOBNE TEOZOFIJE.
Več o teozofiji, teozofih in Teozofskem društvu v e-knjigah TEOZOFIJA, TEOZOFI, TEOZOFSKO DRUŠTVO.
WHAT IS THEOSOPHY na spletni strani The Theosophical Society Point Loma – Blavatsky House.
Edi Bilimoria
Unfolding Consciousness – Exploring the Living Universe and Intelligent Powers in Nature and Humans
Prelomna knjiga v literaturi večne modrosti, perenialne filozofije. Obsežna trilogija (z dodanim četrtim zvezkom), ki šteje kar 1213 strani, prinaša celovit vpogled v svetovno tradicijo univerzalne modrosti in jo sooči z utesnjenimi prepričanji materialistične znanosti ter poveže s spoznanji razsvetljene znanosti, ki temelji na dognanjih relativnostne in kvantne fizike. Delo predstavlja avtorjevo življenjsko delo, ki ga je pripravljal skozi obdobje dvajsetih let, in predstavlja neizmerni zaklad informacij in virov, ki jih je avtor kopičil skozi obdobje petdesetih let. Izhajajo iz vseh tradicij ezoterične filozofije, okultizma in religij po svetu, kakor tudi iz številnih področij znanosti.
Več o knjigi lahko preberete v RAZKRIVANJE ZAVESTI – PREGLED, Anton Rozman / oziroma v angleškem jeziku UNFOLDING CONSCIOUSNESS – REVIEW by Anton Rozman.
Preberete lahko tudi avtorjev povzetek vsebine: LAYOUT AND CONTENT OF THIS WORK
Lahko si ogledate tudi predstavitev knjige na YouTube kanalu – “UNFOLDING CONSCIOUSNESS” With Edi Bilimoria
Knjigo lahko naročite na spletni strani založnika: UNFOLDING CONSCIOUSNESS
Opredelitev besede teozofija v enciklopedijah
ENCYCLOPEDIA BRITANNICA
Teozofija – okultno gibanje, ki izvira iz 19. stoletja, s koreninami, ki jih lahko zasledimo v starodavnem gnosticizmu in neoplatonizmu. Izraz teozofija, ki izhaja iz grških besed theos (»bog«) in sophia (»modrost«), se na splošno razume kot »božanska modrost«. Oblike te doktrine so v antiki negovali manihejci, iranska dualistična sekta, v srednjem veku pa dve skupini dualističnih heretikov, bogumili v Bolgariji in Bizantinskem cesarstvu ter katari v južni Franciji in Italiji. V sodobnem času so teozofske poglede zagovarjali rožni križarji in špekulativni prostozidarji. Mednarodno gibanje New Age iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja je nastalo med neodvisnimi teozofskimi skupinami v Združenem kraljestvu.
Različne oblike teozofske špekulacije imajo določene skupne značilnosti. Prva je poudarek na mistični izkušnji. Teozofski pisci menijo, da obstaja globlja duhovna realnost in da je neposreden stik s to realnostjo mogoče vzpostaviti z intuicijo, meditacijo, razodetjem ali kakšnim drugim stanjem, ki presega normalno človeško zavest. Teozofi poudarjajo tudi obstoj ezoteričnega nauka. Sodobni teozofi namreč trdijo, da vse svetovne religije vsebujejo ta notranji nauk in zato veliko pozornosti posvečajo dešifriranju pomena, ki se skriva v svetih besedilih religij. Poleg tega večina teozofskih špekulacij razkriva fascinacijo nad nadnaravnimi ali drugimi izjemnimi pojavi ter doseganjem višjih psihičnih in duhovnih moči. Teozofi trdijo, da znanje o božanski modrosti omogoča dostop do skrivnosti narave in notranjega bistva človeštva. Končno, teozofija kaže značilno naklonjenost monizmu – zornemu kotu, da je resničnost sestavljena iz enega principa ali substance, kot sta um ali duh. Čeprav teozofi priznavajo osnovne razlike med pojavnim svetom in višjo duhovno realnostjo ter med človeškim in božanskim, kar nakazuje na dualizem, večina teozofov potrjuje tudi vseobsegajočo, vseobsegajočo enotnost, ki zajema vse diferenciacije. Z njihovim monizmom je povezano prepričanje, da je Bog popolnoma transcendenten in neoseben, da je stvarstvo produkt duhovnih emanacij Boga in da smo ljudje iskre božanskega, ujetega v materialni svet, ki se želijo vrniti v svoj duhovni dom.
AN ENCYCLOPAEDIA OF OCCULTISM – LEWIS SPENCE, 1920
Teozofija: Iz grških besed theos, bog in sophia, modrost; filozofsko-religiozni sistem, ki priznava obstoj absolutnega vedenja o obstoju in o naravi božanstva, ki pa ga ne smemo mešati s kasnejšim sistemom, ki so ga razvili ustanovitelji Teozofskega društva. To znanje naj bi bilo mogoče pridobiti s posebnim individualnim razodetjem ali z delovanjem kakšne višje sposobnosti. Transcendentni značaj božanstva teozofskih sistemov jih razlikuje od filozofskih sistemov spekulativnega ali absolutnega tipa, ki običajno izhajajo deduktivno iz ideje Boga. Bog je v teozofskih sistemih pojmovan kot transcendentni vir bivanja, od katerega je človek v svojem naravnem stanju precej oddaljen. Teozofija je dejansko drugo ime za špekulativni misticizem. Tako so kabalistične in neoplatonske predstave o božanskih emanacijah v resnici teozofske, kakor tudi mistični sistemi Boehmeja in Baaderja.
DICTIONARY OF GNOSIS AND WESTERN ESOTERICISM – W. J. HANEGRAAFF, A. FAVRE, R. VAN DER BROEK, JP. BRACH, 2006
Zgodovinar sodobnih zahodnih ezoteričnih tokov »teozofije« ne bi smel razumeti v esencialnem smislu, ki bi temeljil na primer na njeni etimologiji (Theo-Sophia, Božja modrost), temveč v smislu, ki je na splošno sprejet v okviru akademskega raziskovanja. Kot taka, beseda označuje, bodisi poseben ezoteričen tok ob pojavljanju sodobnega zahodnega ezotericizma od konca 15. stoletja dalje (npr. novo-aleksandrijski hermetizem, krščansko kabalo [judovski vplivi], rožno križarstvo, »duhovno« alkimijo itd.), ali zadeve, ki se nanašajo na precej novejšo zgodovino Teozofskega društva (ustanovljenega leta 1875).
