Teozofsko gibanje

Na pričujoči strani želimo obiskovalcem spletne strani predstaviti čim bolj celovit vpogled v različne teozofske tradicije, s posebnim poudarkom na sodobnem teozofskem gibanju, ki se ga povezuje z nastankom Teozofskega društva leta 1875 v New Yorku, v Združenih državah Amerike.

KRATEK PREGLED SODOBNEGA TEOZOFSKEGA GIBANJA

Teozofsko društvo so leta 1875 v New Yorku ustanovili prominentni predstavniki spirit(ual)ističnega gibanja na pobudo Helene Petrovne Blavatsky in Henrya Steela Olcotta. Vzgib za ustanovitev društva je mogoče povezati z navdušenjem nad znanostjo in splošno sprejetim prepričanjem v drugi polovici 19. stoletja, da je duhovno področje znanstveno preverljivo in da njegovi prebivalci lahko komunicirajo s fizičnim področjem. Vzporedno s spirit(aual)ističnim gibanjem pa je na zahodu obstajala tudi tradicija mesmerizma in ezoteričnih tokov, ki so skozi celotno zgodovino pritegovala prominentne predstavnike znanosti in filozofije.

V preambuli pravil društva je bilo zapisano: “Že sam naziv Teozofsko društvo pojasnjuje cilje in želje njegovih ustanoviteljev: ‛da bi pridobili vedenje o naravi in svojstvih Najvišje Moči ter o višjih duhovih s pomočjo fizičnih procesov.’ Z drugimi besedami, upajo, da bodo z obsežnejšim poglabljanjem v ezoterične filozofije starodavnih časov, kot je to do sedaj uspelo sodobni znanosti, dosegli, za sebe in za druge raziskovalce, dokaz o obstoju ‛Nevidnega Vesolja,’ o naravi njegovih prebivalcev, če takšni tam obstajajo, in o zakonih, ki vladajo njim in njihovim stikom s človeštvom. Ne glede na zasebna mnenja njenih članov, društvo nima nobenih dogem, ki bi jih uveljavljalo, niti veroizpovedi, ki bi jih lahko širilo. Društvo ni zasnovano kot ločitev od spiritualizma niti ne zato, da bi služilo kot sovražnik ali prijatelj katere koli sektaške ali filozofske organizacije. Njegov edini aksiom je vsemogočnost resnice, njegova edina veroizpoved pa izpoved brezpogojne predanosti nje odkrivanju in promoviranju. Pri obravnavanju usposobljenosti kandidatov za članstvo pa ne pozna razlikovanja glede na raso, spol, barvo kože, deželo ali veroizpoved.” Edini naveden cilj društva pa je bil “zbirati in razširjati vedenje o zakonih, ki vladajo vesolju.” Ti zakoni so se nanašali na pojave, ki so bili znani iz zgodovine okultizma, rožnih križarjev in drugih skrivnih redov.

Čas po ustanovitvi društva ni prinesel želenega napredka in delovanje društva se je omejilo na literarno dejavnost H. P. Blavatsky in njeno izdajo njenega prvega večjega dela Isis Unveiled (Odstrta Izida, 1877). Ta knjiga in povezava društva z indijskim gibanjem Arya Samaj ter preselitev dveh glavnih ustanoviteljev društva v Indijo so dali društvu nov zagon ter preusmeritev društva iz zahodne ezoterične tradicije na indijsko ezoterično tradicijo Ved in Upanišad. Olcottova prizadevanja za oživitev indijske ezoterične tradicije in njegova podpora oživitvi budistične tradicije na Ceylonu (Šrilanki) sta utrdila položaj društva v Indiji, ki se je še okrepil z navezavo društva na skrivnostne Mahatme ali Mojstre Modrosti, ki naj bi društvo vodili iz ozadja in ki so med leti 1880 in 1884 vzpostavili obsežno dopisovanje s pomembnim podpornikom društva, urednikom anglo-indijskega dnevnika The Pioneer, A. P. Sinnettom.

Javna objava stikov z Mojstri Modrosti je društvo v nadaljnjih letih vodila do številnih težav in delitev. Prva je bila obtožba (leta 1884) krščanskih misijonarjev v Indiji, da so pisma Mojstrov Modrosti plod goljufije, kar je spodbudilo raziskavo angleškega Society for Psychical Research (Društva za psihične raziskave), ki je preko svojega raziskovalca, Richarda Hodgsona, ugotovilo, da naj bi šlo dejansko za goljufijo (čeprav so kasnejše raziskave dokazale nasprotno).

H. P. Blavatsky je zapustila Indijo in v Angliji začela izdajati revijo Lucifer, objavila svoje osrednje monumentalno delo The Secret Doctrine (Tajni nauk, 1888) ter ustanovila Ezoterično sekcijo za izbrane člane društva, namenjeno bolj poglobljenemu preučevanju ezoteričnih naukov.

Po smrti H. P. Blavatsky (1891) so se pojavili spori glede vodenja Ezoterične sekcije med W. Q. Judgeom, predsednikom ameriške sekcije Teozofskega društva, in Annie Besant, ki jo je v delo društva in Ezoterične sekcije vpeljala že H. P. Blavatsky. Spor je privedel do ločitve ameriške sekcije od društva in ustanovitve neodvisnega Teozofskega društva v Ameriki, katerega vodenje je po smrti W. Q. Judgea prevzela Katherine Tingley z ustanovitvijo teozofske skupnosti Point Loma v San Diegu v Kaliforniji.

Leta 1905 se je Teozofsko društvo uradno registriralo kot kulturno in dobrodelno društvo ter dokončno oblikovalo cilje, ki veljajo še danes: 1. Osnovati jedro univerzalnega bratstva med ljudmi, ne glede na raso, vero, spol, socialni položaj in barvo kože; 2. Spodbuditi primerjalni študij verstev, filozofij in znanosti; 3. Raziskovati nepojasnjene zakone narave in latentne sile v človeku.

Leta 1907 je bila po smrti H. S. Olcotta na mesto predsednice Teozofskega društva izvoljena Annie Besant, ki je kot izjemna govornica, organizatorka, neumorna delavka in avtorica številnih člankov in knjig uveljavila društvo tako v Indiji kot v svetu. Toda njena navezanost na jasnovidno raziskovanje C. W. Leadbeatra je društvo zapeljala v nove težave in delitve, saj je bil C. W. Leadbeater izpostavljen obtožbam o zlorabah mladoletnikov, ki so mu bili zaupani. Njeno ignoriranje moralnih prestopkov je od društva oddaljilo vodjo in okoli 700 članov angleške sekcije Teozofskega društva.

Leta 1911 je Annie Besant s pomočjo C. W. Leadbeatra posvojila brahmanskega dečka, Jidduja Krišnamurtija, za katerega je C. W. Leadbeater trdil, da bo postal nosilec, preko katerega naj bi spregovoril novi “Učitelj sveta.” V ta namen je bila v okviru Teozofskega društva zasnovana tudi Liberalna katoliška cerkev, ki je predstavljala jasen odmik od učenj H. P. Blavatsky. Annie Besant je poskrbela za Krišnamurtijevo izobrazbo in promocijo napovedane vloge, vendar pa je leta 1929 Krišnamurti sam zavrnil to vlogo in postal neodvisen učitelj ter ustanovitelj Krishnamurti Foundation, ki so mu sledili mnogi.

Po smrti H. P. Blavatsky so še mnogi drugi, tako kot C. W. Leadbeater, trdili, da so v stiku z Mojstri Modrosti. Ena od teh je bila tudi Alice A. Bailey, ki je trdila, da je v stiku z Mojstrom po imenu Dwual Khul in ki naj bi ji narekoval vsebino tako-imenovanih Modrih knjig. A. A. Bailey se je ločila od Teozofskega društva in oblikovala neodvisno organizacijo Arcane School.

Annie Besant je bila po drugi strani promotor ustanovitve številnih vzgojnih, izobraževalnih, prostozidarskih in dobrodelnih organizacij, ki so opravile izjemno družbeno delo, vendar drobile delovanje Teozofskega društva. Najbolj pomembno vlogo pa je skoraj gotovo odigrala v političnem življenju Indije, kateri je tlakovala pot do delne samostojnosti v okviru angleške krone.

Zaradi nestrinjanja s politiko društva so se od njega skozi zgodovino oddaljili številni posamezniki in mnogi med njimi tudi oblikovali ločene organizacije, kot so bile na primer The Hermetic Society, ki je odločilno vplivala na irsko literarno renesanso s predstavniki kot sta bila W. B. Yeats in G. W. Russell, Antropozofsko društvo pod vodstvom Rudolfa Steinerja in Agni Yoga društvo pod vodstvom Helene in Nikolaja Roericha.

Teozofske izvore lahko pripišemo tudi gibanju New Age, ki se je pojavilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Angliji, na podlagi knjig Benjamina Cremeja in njegove organizacije Share International.

Več na ZGODOVINA TEOZOFSKEGA GIBANJA in THEOSOPY AND THE THEOSOPHICAL SOCIETIES