Annie Besant in Charles W. Leadbeater predstavljata drugo generacijo voditeljev Teozofskega društva, ki sta se morala soočiti z očitki, da sta se oddaljila od izvornega značaja teozofije, kakršno je predala Helena Petrovna Blavatsky, do te mere, da so njuno izročilo nekateri avtorji poimenovali pseudo-teozofija, in od izvirnega programa Teozofskega društva, z obtožbami o moralno spornem delovanju.

Tisto, kar je najbolj očitno predstavljal odmik od temeljnega poslanstva Teozofskega društva, je bilo gotovo ustanavljanje vzporednih organizacij in aktivno politično delovanje, ki so zameglile osnovni namen društva, da si s pomočjo teozofije prizadeva na dolgi rok spremeniti ljudi same in tako koristiti človeštvu, ne pa, da si prizadeva spremeniti politični sistem.

Ne glede na omenjeno, pa ostaja dejstvo, da sta Annie Besant in Charles W. Leadbeater predstavila teozofijo na način, ki je bil bolj dostopen povprečnemu človeku, kar je vodilo, po eni strani, do splošne popularizacije teozofskega gibanja, kar pa ga je, po drugi strani, tudi precej izvotlilo.

Dejstvo je tudi, da je velika večina ljudi, ki jih je pritegnila teozofija, vstopila vanjo prav preko del Annie Besant in Charlesa W. Leadbeatra, zato ta dela ostajajo dobra osnova za nadaljnji študij in pot do izvorne teozofije.

V ta namen je primerno, če tukaj predstavimo nekaj stavkov iz The Changing Face of Theosophy (Spreminjajoči se obraz teozofije) Laurencea J. Bendita: – Jasnovidne raziskave so igrale pomembno vlogo v teozofskem gibanju v obdobju po Madam Blavatsky. Pri nekaterih ljudeh so vzbudile spoštovanje in začudenje, včasih morda lahkovernost, pri drugih pa prav nasprotno. Še več, v nekaterih primerih so raziskave potrdile spoznanja sodobne znanosti, v drugih niso. V nekaterih primerih lahko ob napredovanju znanosti ugotovimo, da so določene raziskave temeljile na znanstvenem sistemu, ki se je kasneje izkazal za zgrešenega; da v nekaterih ozirih raziskovalec ni bil objektiven, ampak pod vplivom tedanjih predstav, pa čeprav so morda bili globlji vidiki njegovega dela, ki so onstran dosega znanosti, povsem zanesljivi. Naredili bi resno napako, če bi sprejeli raziskovalčevo nezmotljivost, ne glede na njegovo poštenost. Njegova osebnostna pristranskost nespremenljivo vpliva na njegovo vizijo, zaradi česar vidi devo ali angela s človeškim obrazom, namesto prepletajoče se vrtince sil, ki jih usmerja inteligenca, kakor jih vidijo redki, bolj objektivni “psihiki”. Vidčev um projicira obraz zato, ker si težko predstavlja inteligenco drugače, kot človeku podobno bitje. Na enak način v svojem umu počloveči tudi elementalne ali minljive vilinske oblike in razmišlja o “ljudeh” na drugih planetih v okvirih, ki so podobni tistim zemeljskega človeštva, in tako naprej. Na kratko, videc pogosto zaznava stvari, kakršne bi rad, da so, ne da bi se zavedal izkrivljenja, ki ga vnaša v sliko, in niti tega, v kolikšni meri sprejema sugestijo, najsi neposredno ali posredno, od drugih. Seveda so stvari včasih lahko dejansko takšne kot so, natančno takšne, kakor jih opisuje jasnovidec, zato ne bi bilo modro, če bi jih prehitro obdali z dvomom. Vendar pa obstajajo nekatere stvari, pri katerih postane vizija prej simbolična kot pa, da bi opisovala nek predmet ali razmere. Tu ne vstopamo le na področje sanj, ampak tudi mitološkega in arhetipskega. Z drugimi besedami, tako vizija kot domišljija nas lahko povzdigneta iz posvetnega v določeno stopnjo uresničitve transcedentnega; in višje ko se povzpneta, bolj se bližata ena drugi ter dejansko postaneta nerazločljivi. Tako so lahko nekateri vidiki jasnovidnega raziskovanja in preučevanja vse drugo kot pa preučevanje dejstev v običajnem materialnem smislu. Izražajo se skozi domišljijski kanal v simbolni obliki, vendar pa, zaradi obstoja realne povezave med zunanjo obliko in notranjo realnostjo, ne izgubijo nobenega od svojih duhovnih obeležij in nam pripovedujejo o resnicah, ki pripadajo svetu duha. Vendar pa se to lahko zgodi le takrat, ko so izničeni želeno razmišljanje, predsodki in mentalno pogojevanje, vsaj v tolikšni meri, kolikor je to dostopno človeškim bitjem.